Pri nas doma smo do kakšne pol leta nazaj imeli dihurja, no v bistvu najprej eno, potem pa še enega po spletu naključij .
Začelo se je, ko sem si kot dijakinja našla svoje prvo delo v trgovini z živalmi - od nekdaj sem mahnjena nanje, a kot vsi starši, ki so sprva skeptični kako bo "pamž" skrbel zanje, smo tudi pri nas začeli z "malimi živalmi" tj. ribami.. UAU, res nora žival za otroka, akvarij 240l, ki se ga ne smeš ne dotikat in ne hranit, ker baje stresaš gomilo hrane 10 ribicam . No, potem smo pooooooočasi prilezli do hrčkov, s sestro sva si izbrali vsaka svojega, a žal sta kar hitro poginila, zato smo nadaljevali s činčilo.. no, in tu začnem svojo "kariero" v trgovini z živalmi..
Delala sem pridno, pucala zajčkom, hrčkom, morskim prašičkom, skratka vsem, razen kletke, kjer je pisalo gor z velikimi črkami PAZI, GRIZEM .. Ja, kaj lepšega za tečno najstnico kot da hodi okoli tiste kletke kot mačka okoli vrele kaše in poskuša končno izvedet kakšna zverina se skriva v škatli (ker te živali čez dan sploh videl nisi). Hranjenje te živali je potekalo tako, da so si sodelavci nadeli delavske rokavice, preverili kdaj zverina spi in hitro odprli (čiiiisto malo) kletko, vrgli notri pest briketov in hitro roko ven, medtem se je ponavadi zverina zbudila in se zagnala v tisto rokavico kot sam vrag . Pomembno je omenit tudi, da se je vse to dogajalo 9 let nazaj, ko nihče (razen redkih) še pojma ni imel kaj so to dihurji kot ljubljenčki .
To je bila enostavno ljubezen na prvi pogled.. Kasneje me je ta žival zelo zanimala, zato sem začela na internetu pregledovati forume in zapiske o njih, kako se jih hrani, kako veliko kletko potrebujejo, kaj potrebujejo pri oskrbi, skratka vse tiste zadeve, ki jih mora vedet vsak, predno si omisli kakšno žival. Jaz sem se pridno pripravila na vse, pozabila pa tisto "miiiiiičkeno" ovirico imenovano STARŠI . Ko sem omenila, da bi imela dihurja doma je bila štala, vprašanja v smislu "A si ti normalna?", "Kako to misliš dihurja", "Kaj bomo z dihurjem v stanovanju" , "A se je naši tamali čisto zmešalo", "Kje sva ga polomila v vzgoji" - ne, sej ne, ta je bila malo pretirana in potem še tiste "logične" trditve "Naši tamali se je čisto odpeljal", "Sej ta ni resna" itd.
No, ampak jaz sem bila še pred večjo oviro - kako zaboga naj jaz socializiram to zverino. Šlo se je za takrat približno 1,5 leta staro dihurko, ki je večino svojega življenja preživela v kletki v trgovini, kjer so jo nadlegovali tako ljudje kot tudi druge živali in roko na srce ji nisem niti malo zamerila, da grize vse po spisku.. Pa sva začeli.. Mnogokrat sem tako v službi kot tudi po njej, ko sem ostajala pri njeni kletki, ji prišepetavala, metala priboljške in se samo pogovarjala z njo, kasneje sem jaz prevzela njeno hranjenje in tudi kasirala premnoge ugrize, ampak je bil pa en keč, ko so jo drugi hranili in je ugriznila, so oni vreščali in umikali roko, jaz pa sem jo držala notri in se toliko nadzorovala, da nisem trznila. Poleg tega pa sem odkrila na internetu še en keč, ki se mu skoraj noben dihur ne more upret = MALT SOFT pasta za mačke, nori so nanjo in takrat so kot bi bili v ekstazi, lahko z njimi počneš kar želiš.. In takrat sva se božali brez ugrizov, kasneje sva prišli do tega, da sem jo lahko že vzela iz kletke in sva hodili skupaj po trgovini in me nikoli več ni ugriznila (česar ne morem trdit za ostale sodelavce ). Počasi počasi smo se tudi doma pogovorili oz bolje pogovarjali in pogovarjali in prišli do zaključka, da naj mi bo, ampak dihurka bo v kletki (kupili smo ogromno kletko), sama moram zanjo skrbet in jih ne obremenjevat z njo.. JUHU, super.. Takoj sem šibala v trgovino (to sedaj vem, da ni najbolje, bolje je nakup pri rejcu, ampak to je bilo 9 let nazaj in 0 izkušenj), kupili smo kletko in jo prinesli domov..
.. doma je bila kot prerojena, šibala je po stanovanju kot zmešana in nikoli ni nikogar več ugriznila kot da bi vedela, da se začenja drugačno življenje..
.. ker je bilo toplo, je imela kletko v atriju "na svežem zraku", a kaj ko nismo vedeli, da zna odpirati kletko, sredi noči je odprla kletko, prekopala sosednje atrije in se vrnila nazaj v kletko, ki je stala na višini 1,5m, kako ji je to uspelo nam še vedno ni jasno, ampak zjutraj je ona spala v svoji škatli, kremplje pa imela umazane od zemlje . Tako smo se naučili žabico dajat na kletko, ko je prišel mraz, je šla tudi dihurka s kletko notri in ko sem jaz šla na ekskurzijo, me pričaka mamičin sms, Trixi se nam ne da dajat nazaj v kletko, bo ona kar zunaj ostala in po manj kot 2 mesecih kletke in rednih sprehodov po stanovanju, ko smo bili mi doma, je Trixi ostala "na svobodi" , kletka je bila preteklost, ona pa si je poiskala svoje spalne kotičke po stanovanju.
Tole je zverina, o kateri je govora
Po nekaj letih smo po naključju sprejeli v svoj dom še enega, starejšega dihurja. Tole je Milo
Trixi je bila zelo prijetna dihurka, prijazna, mila, z nami je živela dobrih 7 let (umrla je pri dobrih 8ih), redko se je crkljala in še to ob 3,4 zjutraj, ko je ona tako želela . Milo pa je bil pri nas dobri 2 leti, z nami je živel do svojega 8. leta. Oba je premagal rak trebušne slinavke, kjer po 2 letih tablet ni bilo več pomoči. Skrb za dihurje ni enostavna, še manj pa je poceni. Dihurji potrebujejo zelo kvalitetne brikete za dihurje ali pa mačje brikete (Applaws, Acana, Orijen), z vekikim % mesa, predvsem beljakovin, poleg tega lahko dobijo še surovo meso (če ga hočejo jesti, naša ga ni), konzervice (kvalitetne), kakšno surovo jajce. Poceni pa niso tudi obiski pri veterinarju, kjer odkartaš kar konkretno veliko everčkov, zato je potrebno res računat na to, še posbej, ker jih je nujno sterilizirat oz kastrirat (tako samce kot samice) in velikokrat se pojavi inzulinom (rak na trebušni slinavki) + kakšna obolenja ledvic, želodca.. Če se sprehajajo zunaj - samo na vrvici!, moramo seveda poskrbeti tudi za zunanje (ampula) in notranje (tableta) zajedavce.
Seveda je vsak dihur drugačen, na splošno so strašno luštne živali, pred nakupom pa je potrebno vedet, da je to žival, ki živi nekje 6-8 ali več let in da bomo morali točno toliko in niti dneva manj skrbet zanje, da so stroški oskrbe in veterinarjev dragi, da znajo ugriznit in niso najbolj primerni za male otroke, da je potrebno pazit na odprta vrata in okna, da ne pobegnejo in da niso živali, ki bi vas ubogale, ampak vi ubogate njih (čohljajo se, ko jim paše, spijo veliko veliko ur dnevno) .
Takole sta skupaj "prezimovala"
Takole smo težili psu, ki mu nič ni jasno zakaj ravno njemu
Takole pa smo bili veseli vsakega darila, kamor smo se lahko zbasali
Dihurčki so sicer luštne živalice, a ne za vsakogar, zato se preden si ga omislite, dobro izobrazite in premislite ali je to resnično prava žival za vas.
PS: Moji starši so se z njuno prisotnostjo hitro strinjali in ne samo to, na koncu sta bila dihurja prvo, kar sta pozdravila ob prihodu domov .