Hja, da si lahko začasna mama, moraš možgane nekako reprogramirati. To se da, čeprav ne brez velikanskih muk, dilem, brezsramnih zasliševanj kandidatov za posvojitelje, precej neprespanih nočnih ur (vsaj na začetku...itd. Ampak sčasoma se intuicija izostri. Alarm občasno zazvoni že po prvih spregovorjenih besedah po telefonu. In si rečeš: Helllll, nooooo. Ali pa: hmmmmm, tole mi pa dobro deluje...dejmo se bolj pozanimat in pogovarjat. Pa sprašuješ, pa guglaš, pa tehtaš... Predvsem si pa moraš v betico vbit sledeče: tale kosmatulja je sicer idealna za nas, ampak naj gre v nov (seveda dober) dom, tam zunaj jih še toliko čaka na svojo drugo možnost. In ga predaš novemu skrbniku, v najboljši veri in poštenju, da mu bo dobro, da smo našli dobre in odgovorne ljudi, da pride naslednji, ki te potrebuje...ki bo spet odšel v nov, skrben dom.
In tako se nabirajo desetine, pa stotine... velikokrat prelistavamo kartoteke...ahaaaa, tegale moram malo poklicat... tole moram pa preveriti. Tudi napake v presoji se zgodijo. Pomembno pa je, da se jih popravi, ne glede na vse turbulence, ki jih take neprijetne situacije prinašajo.
Obožujem posvojitelje, ki se nam javljajo, pošiljajo fotke, z navdušenjem opisujejo zgode in nezgode naših bivših varovancev, pišejo na naš fb in sedaj tudi forum...ponosni smo nanje in nase, da jih je veliko - pomeni, da intuicija deluje. Pomembno je, da so bivši varovanci "na vezi". Kadar izginejo z radarja, jih je treba obvezno spraviti nazaj gor. Veliko lučk se že svetlika na našem radarju...in še veliko več se jih bo. Veliko je čudovitih ljudi, ki odprejo vrata svojega doma našim sirotam, večina takih, ko si rečeš: tole pa lahko kar odkljukam. Pa seveda ne...vzdržujemo kontakte in srce igra, ko pride mail, fotke, ko prebiramo zgode in nezgode o naših kosmatuljah, ki so nam ga biksale po stanovanju - ene so šle za med, druge malo bolj na trdo - ampak vedno pa počakamo, da pride Mr. ali Mrs. Right - ne glede na dolžino tega čakanja.
Vsak kvaliteten dom pomeni možnost za še enega, ki čaka pred vrati. Nikoli jih ne bo zmanjkalo, žal smo pač taka družba. Ob prvih, ki so odhajali od nas, smo stali na parkirišču, mahali, solze so nam tekle v potokih. Sedaj je pa že tako, da začasnika, ki odhaja v nov dom, polubčkaš in počohaš, mu naročiš, naj bo priden, pomahaš...in greš na računalnik pogledat, kateri z iztekajočim se rokom bo naslednji...in že pišeš mail...seveda pa lučke na radarju budno spremljaš še naprej.
No, tako nekako to gre...