Pozdrav vsem Sem nov na forumu in sem se odločil, da se predstavim!
Torej moje ime je Kevin. Star sem 17 let in sem tipični najstniški upornik, ki se bori za pravico vseh vrst živali, pa naj bo to prašič ali pes. Hodim na Biotehniško šolo Maribor, za veterinarskega tehnika - kot sem že povedal, so mi živali VSE! Ampak, moje življenje do mojih 16 let ni bilo kaj prida zanimivo. Igral sem klavir, kitaro in pel. V družbi nisem bil preveč zaželjen. A nekako sem pregural to obdobje. Vedel sem, da se je zaključilo, ko sem dobil mojo ljubezen - Becco. Becca je psička, mešanka, predvidoma med pitbullom. Od takrat dalje je moje življenje popolno! Vsak dan mi lepša in vsak dan znova sem dobre volje zaradi nje - ker vem, da je tukaj ZAME.
No pa, da vam predstavim najino zgodbo;
Začelo se je kot v večini primerov z željo. Že od malega sem si želel psa. Ampak kot večina staršev »pes ni za v blok«. Ko smo se preselili v hišo sem si takoj zaželel psa. In spet se je našel izgovor. Ta je bil »lahko, ko bo okolica urejena«. Čakal sem dolga leta, a nikoli ni bilo urejeno za psa. Kasneje sem začel sam iskati pasme in se zanimati. Našel sem takraten ideal. Moja želja je bila psička pasme veliki švicarski planšaski pes. Zanj mi je povedala prijateljica Anja. Šel sem izbrskat in ugotovil, da gledam psa, ki ima popoln karakter, popoln izgled. Ko sem to umenil staršema – LAHKO, komaj meseca maja, saj moramo še par stvari urediti. In začelo se je čakanje.
Vsak dan sem si ogledoval to čudovito pasmo in jo vedno bolj spoznaval. Takrat sem mislil, da sem našel zase IDEAL.
Ampak kot vsak najstnik sem bil večino dneva na facebooku. In na enkrat zagledam link. Link, ki ga je delila moja šola – biotehniška šola maribor (obiskujem program veterinarski tehnik). Prebral sem opis, ki se je glasil;
»Če psi ne najdejo doma do konca novembra bodo vsi psi na slikah evtanizirani«.
Ker so se mi te živali preveč smilile in, ker sem bil odločen dobiti švicarja nisem pogledal spletne strani. Čez nekaj ur, ko sem se vlegel v posteljo sem začel razmišljati o teh bogih dušicah. Sklenil sem in zbral pogum, da bom naslednji dan šel pogledati pse.
Minila je noč, in takoj ko sem se vstal sem šel pogledat spletno stran. VSI psi so se mi smilili, AMPAK; zaustavilo me je pri sliki rjave psičke, ki je imela božansko lep pogled, ki je pravil »jaz sem tista prava, vzami me...« . V isti sekundi sem od-drvel v dnevno sobo in staršema pokazal sliko. Rekla sta »saj je lepa, ampak dobiš jo lahko Maja, če si do takrat spet ne premisliš«. Ampak kot že zgoraj omenjeno – vsi psi bodo evtanizirani do konca novembra. – PANIKA – .. REKEL SEM SI; »MORAM JO REŠITI!« Od tistega trenutka me ni več zanimal švicar. Zanimala me je samo ona.
Naslednji dan sem v šoli pokazal sliko še Anji. Rekla mi je »BORI SE ZA NJO! Pupustila bosta samo potrudi se«. In začelo se je dvo-tedensko prepričevanje za psico. Po malo manj kot dveh tednih mi je USPELO! Takoj naslednji dan sem kontaktiral azil. Rekli so mi »Rezervacije v naprej niso mogoče, tako, da če boš prvi, je tvoja«. Opisali so njen karakter, katerega zdaj lahko povem – POPOLNOMA SO SE ZMOTILI! Ampak je bilo dovolj, da so me še bolj navdušili. Doma smo se zmenili, da gremo po njo čez en teden. Zdaj sem samo molil, da me počaka. Ampak, ker ne bi bil jaz, jaz, če ne bi klical v azil in rotil lastnico, da jo rezervira, sem pač to naredil. In spet mi je uspelo! Dala jo je v karanteno, kjer me je počakala.
Začel se je teden MUČNEGA čakanja na Becco. Med njim sem vsak dan pisal dnevnik in izbiral novo ime za njo. Z očetom pa sem izdeloval tudi huto in boks za njo. Čez nekaj časa smo le izbrali tudi ime. Izbrali smo ime Stella.
Minil je teden in šli smo v azil. Mučna 2 urna vožnja do Novega mesta se je vlekla kot še nikoli. KONČNO SMO PRISPELI. Lastnica je iz kletke dobesedno privlekla umazano, malo, rjavo psico, ki je zgledala kot lisica. Hlastala je za zrakom – dušila se je. Ko jo je poklicala »Becca« sem si rekel »TO IME BO OSTALO!« In tudi je...
Med tem, ko sta moja starša podpisovala vse potrebne papirje, sem šel na spoznavni sprehod. BALA SE JE VSEGA. Ceste, vej, dreves, mene, trave, avtov, hrupov, šumov – VSEGA! Po desetin minutah sva prišla nazaj in končno smo jo dali v transportni boks in odpeljali. Spet smo se vozili 2 uri. Med tem smo mogli še v trgovino po igrače in koco.
No pa smo le prispeli domov. Prvo noč sem bil z njo. Videlo se ji je, da mi hoče zaupati, a se me boji. In vsak dan, sem jo navajal najprej name. Po nekaj tednih mi je le uspelo. Počasi se pa je navadla tudi drugih članov družine.
Po nekaj dnevih njenega domovanja pri meni sem sklenil, da bova se naučila poslušnost in delala trike. Moji načrti so se tudi realizirali. Začela sva se učiti hojo na povodcu, hojo zraven noge in nekaj osnovnih trikov kot so sedi, prostor.
Ker sva napredovala ZELO hitro sem se odločil, da greva delat težje trike. Naučila sva se osmico in slalom med nogami. Vedno bolj pa me je tudi poslušala.
Mesci so tekli in vedno bolj sva bila navezana drug na drugega. In končno sva pred kratkim prišla do TOČKE! Točke na kateri jaz zaupam njej in ona meni, točke, kjer zna ogromno trikov, plašnost sva okrotila res močno, čeprav se še boji ljudi, točke, kjer je poslušnost izpiljena in lahko hodiva na sprehode brez povodca, zraven noge, kjer jo lahko spustim na travniku in VEM, da ko jo pokličem, da bo prišla nazaj. Z njo sem dosegel kar sem hotel. Delava še samo na novih trikih in navajanju na ljudi.
Ker sem se z njo dosti naučil sem pa začel delati tudi z drugimi psi! Prevzgojil sem že kar nekaj psov. Na primer mešanca med Aljaškim malamutom in nemškim ovčarjem, rešil sem ga vlečenja na povodcu in trganja stvari, Nemškega ovčarja, odvadil sem ga pretirane plašnosti in rešil verige, cavalir king charlsa – odvadil sem ga tekanja za avti, sosedovega bernskega planšarja rešil vsako dnevnega – celodnevnega bivanja v boksu in še kaj. S kratka nisem učil samo psov, ampak mi je v nekaj primerih uspelo spreobrniti celo človeka – kdo bi si mislil....
S kratka Becca me je naučila OGROMNO in še zdaj uživam z njo dan za dnem, ker vem, da sem le zraven nje lahko popolnoma sproščen ...
No, doma imam pa tudi mačkona
Keppy-ja. On pa je z mano že dobra 4 leta. Najprej ga je imela moja sestra. Ampak ga je zaradi ponorene psice, ki sem jo kasneje tudi uspel prevzgojit, bila primorana Keppy-ja oddati. Takrat še mi ni uspelo doma prepričati staršev. Odšel je k moji sošolki.Tam ni imel kaj od življenja. Bil je potepuški maček, ki je prišel domov morda 1x na teden. No in po nekaj letih se je sošolka preselila v blok. Takrat je bila tudi ona primorana dati Keppy-ja vstran. A ker mu ni našla doma, ga je hotela dati usmrtiti. Ko sem pa to zvedel pa sem si rekel "a-a, Keppy ne bo umrl tako, on pride k meni." Šel sem do staršev in se zmenil - pa saj nista imela izbire, saj sem pristopil kot Hitler, hehe... No in zdaj je pri meni. Sicer je zunaj, vendar je vsak dan na območju parcele, tako, da me ne skrbi preveč.
Torej nekaj malega o meni
Upam, da vam je opis všeč