APOLONOVA (Pagova) ZGODBA
Podnaslov: zgodba o neodgovornosti, šalabajzarstvu, krutosti, brezbrižnosti in še nepremišljenosti za povrh
V petek, 25. 10. 2013, smo dobili novega varovanca, nemško dogo, ki smo ga poimenovali Apolon - sprememba imena za preokret v njegovem življenju. Lep je, naš Apolon, kljub temu, da je trenutno kost in koža. Prvi vtisi ob pogledu nanj: solze v očeh, gnev v srcu in vprašanje: Kaj zaboga so ti naredili?? Kako je mogoče, da kdorkoli do te mere shira žival, okolica pa vse to verjetno zgolj opazuje?!
Skušali smo rekonstruirati njegovo zgodbo. Domnevno gre takole (časovni okviri nedoločljivi): kupljen v psarni From long neck. Si kar predstavljamo, kako so se kupci postavljali z mladičem ugledne pasme - ja, takega psa pa si ne more privoščiti kar vsakdo. Sosedovi so verjetno obmolknili. Iz nam neznanega razloga izgubi dom - verjetno je bil kolateralna škoda človeške nesposobnosti reševati lastne probleme na tak način, da vsaj nič krive živali najprej ne nasrkajo. Domnevno se znajde v zavetišču. Od tam ga posvoji nekdo, ki ga je vrnil po nekaj mesecih. Vzroka nam ni uspelo izbrskati. Domnevamo, da zato, ker je spet nekdo precenjeval svoje sposobnosti, pa še rodovniško dogo dobil za par fičnikov. Verjetno naj bi spet sosedovi obmolknili. Apolon ponovno postane brezdomec. Ker njegova oskrba ni mačji kašelj, so ga spet oddali očitno prvi kandidatki, ki se je pojavila izza vogala. Ne vemo, kdo konkretno (društvo, zavetišče?) je bdel nad njegovimi tavanji iz enega doma v drugega, ampak definitivno spadajo te odločitve v kategorijo "šalabajzarstvo". Kot nam je bilo sporočeno, je bil totalno shiran odvzet - ker je bil baje še z enim sotrpinom en teden zaprt v stanovanju brez hrane in vode. Pa vprašanje, če je bil to edini teden, preživet na tak način. Najverjetneje ne. In spet se je znašel v zavetišču, kjer je preživel približno 14 dni. Pes bi potreboval posebno nego, pa je očitno ni dobil, saj ne moremo verjeti, da v dveh tednih ni bilo mogoče vsaj malo sanirati njegovaega obupnega stanja. Pes je bil še vedno do kosti shiran in imel tekočo diarejo. Iz lastnih izkušenj dobro vemo, kaj se da narediti iz psa v takem stanju v dveh tednih. Marsikaj, verjemite.
Potem se pojavijo novi kandidati za posvojitelje. Z dobrimi nameni in popolnoma brez izkušenj. Ampak kot vemo, je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Nemška doga edina oboževana pasma - samo to pride v poštev, pa tale nič kaj dosti ne stane - gremo ponj! Veličasten pes se dobro poda k imidžu. Intervju o pogojih, izkušnjah, spodobnostih je kratek - ker ga praktično ni, ampak zavetišče ugotovi, da gre Apolon (Pago) v idealen dom. K relativno majhnemu otroku, zgodovina psa zamolčana oziroma neraziskana. Ne moremo se odločiti, kaj od tega je bolj neodgovorno. Pes ima drisko - kuhajte mu riž, brikete (nedoločene, verjetno lahko tudi tiste z bencinske črpalke ali supermarketa...briketi pač, preliti z vodo) Pes je do kosti shiran - mah, bo že nekako, glavno, da se ga znebimo.
In Apolon, takrat še Pago, se odpelje v nov dom, kjer se jim niti sanjalo ni, s kakšnim "projektom" se soočajo. Odraslega psa ogromne pasme, ki vandra iz doma v dom, nekastriranega, nihče se ga niti ni potrudil malo bolje spoznati, se parkira v dnevno sobo. Po pričakovanjih naj bi se elegantno zleknil po preprogi, medtem ko mirno čaka, da se skuha večerja, mogoče naj bi se medtem še malo učil nemščine ali baleta. Ti šmenta, Pogo pa nima pojma, kaj se od njega pričakuje. Vznemirjen in zmeden raziskuje novo okolje, obvladuje ga pa nihče od prisotnih. Pade mu na pamet, da bi bila dobra ideja, da si malo utrdi položaj, ko že ravno ni prave komande. In naskoči najprej posvojiteljico, potem pa žal tudi otroka. Nastane silna panika, saj je pes kljub shiranosti močan fant - in Apolon je bliskovito spet bivši posvojenec, brezdomec, in naj bi se vrnil nazaj v zavetišče - do naslednjega posvojitelja, ki se bo prikazal izza vogala.
Na srečo je temu nesrečnemu psu naključje na pot pripeljalo gospo, ki se spozna na pasji svet, predvsem pa poseduje dovoljšnjo mero empatije in se je obrnila na nas po pomoč, saj ji je bilo takoj jasno, kaj bi pomenil za psa v takem stanju povratek v zavetišče. Velika hvala tej gospe! Zahvaljujemo se tudi kooperativni posvojiteljici, ki je želela psu le najboljše, ampak enostavno ni zneslo.
Je pa zelo zanimivo, da se je pa njegov rodovnik kljub vsem nesrečno izbranim skrbnikom vestno prenašal od enega do drugega. Verjetno je bil ta papir edini, ki je ob nekajkratnih razprodajah tega nesrečneža odtehtal, da so se ljudje odločali zanj. No, pri nas smo ga nekam založili in ga verjetno ne bomo nikoli več našli. Smola pa taka.
Apolona bomo spravili v dobro kondicijo. Ko si bo opomogel, bomo iskali nov dom. Tak, kakršnega si to čudovito bitje zasluži. In zelo skrbno ga bomo spremljali, dokler ne bomo popolnoma prepričani, da smo našli tisto pravo. Do takrat pa ima pri nas svoj prostor pod soncem - dokler bo potrebno.
Apolon ob prihodu:
In Apolon zdaj, po skoraj 1 mesecu in 7kg več :)
Homo homini lupus est.