Za oranžkote pravijo, da so še posebej brihtni mački.
Riđo je bil pameten maček, izkušen. Tako pameten, da je ostal edini nekastriran v akciji sterilizacij/kastracij, ki jo je po prijavi lokacije prostoživečih muc izvedlo pristojno zavetišče.
Nič ga ni zvabilo v živolovko, popolnoma nič. Da maček ni v najboljšem stanju, se je videlo tudi od daleč, prav blizu mu tako ni noben prišel, saj jo je kljub zdravstvenim težavam pocvirnal kot raketa, če si prestopil mejo, ki jo je on še ocenil kot varno.
Poskusov je bilo veliko, vsi neuspešni. Ni se ves čas držal lokacije, bil je videvan tudi drugje in tudi tam se mu je nastavljala hrana, ki je včasih izginila, velikokrat pa tudi ne. Iz živolovke nikoli. Obdobja, ko ga ni bilo opaziti, so se počasi daljšala. Zadnjo zimo sem ga videla samo enkrat , od daleč, da nisem niti čisto prepričana, a je bil res on.
Potem je spet izginil, za več mesecev, in upanje, da se bo nekoč le ujel, je zamenjalo upanje, da je smrt, če ga je doletela, bila vsaj hitra in neboleča.
In potem je prišel tisti dan. Mož je priletel v hišo z besedami »Rexi je našel mačka, ni v redu«.
Tekla sem ven in zavlečen v grmovje je bil on, Riđo. Naš zlati Rexi se oglasi na poseben način, ko zavoha mačko, sicer ga ne bi opazili. Maček, ki se je skoraj dve leti izogibal človeka na precej razdalje, je pustil, da sem se ga dotaknila. Stisnilo me je pri srcu, ker sem takoj vedela,
da je to zelo slab znak.
Pustil mi je, da sem ga vzela v naročje, težko je dihal, zmogel je samo kratek »piiiihhh«. Kost in koža. Odrasel, velik mačkon in vse, kar ga je držalo skupaj, so bile kosti, koža in redka, mastna dlaka. Smrdel je tako, da je šele industrijsko milo za mehanike spravilo smrad iz rok. Stare rane povsod po telesu in po tačkah, ušesa zabita z garjami in v črnih ranah, milijon bolh.
Poskusil je jesti, briketov ni zmogel, slina je kapljala iz gobčka (veterinar je kasneje povedal, da je skoraj brez zob in da je cela ustna votlina v ranah). Mehko hrano je malo pojedel in nato obležal kar na tleh. Dala sem ga na posteljico in ga pustila samega, da pripravim transporter. Ko sem prišla nazaj, sem ga našla na radiatorju, nekako se mu je uspelo gor zavlečt. Posteljica je bila poleg radiatorja, zunaj je bilo 20 stopinj, ampak on se je zavlekel gor na radiator in se tresel, tako ga je zeblo.
Z upanjem
in strahom (ne vem, kateri je bil večji) sva šla na veterino. In po vsakem klicu z veterine se je upanje manjšalo. Je ni stvari, ki ni doletela tega reveža, ne bom niti naštevala vseh bolezni, tumorjev, zlomov in ostalih grozot, ki so jih našli. Veterinarju, ki je že marsikaj videl in doživel, se je vsedel v srce tako, da mu je dal ime po svojem prvem mucu in pri vsakem naslednjem klicu je bil njegov glas bolj žalosten.
Riđo je imel zagotovljen dom. Dom, kjer ga ne bi preganjali in brcali. Dom, kjer bi bilo hrane in ljubezni v izobilju. Dom, kjer ga niso videli kot garjavega, smrdečega nebodigatreba. Ni ga dočakal.
Riđo ni zmogel več.
Vsak se ti vsede v srce, čisto vsak. Ampak nekateri se še malo bolj. Nikoli ne bom pozabila, kako je maček, ki mu noben človek prej ni mogel priti blizu, po hrani, ki jo je verjetno zaužil po zelo dolgem času, izmučen legel kar na tla in mi, ko sem ga božala, glavico potisnil še malo bolj v roko. Mogoče se je spomnil, da zna človeška roka tudi božati, čeprav se mi veliko bolj zdi, da je to občutil prvič. In zadnjič.
Mogoče je bil nekoč od nekoga. Od nekoga, ki se mu ni zdelo vredno dati nekaj eurov za kastracijo in hrano za "samo" mačka.
V zadnjem času je bilo precej polemik na izjave nekaterih, da živali nimajo duše. Do smrti ne bom pozabila Riđovega pogleda – v njem je več duše, kot pri marsikaterem pripadniku rase, ki si drzne sebe imenovati »humana« Veliko duše in…..vsa bolečina in žalost tega sveta.
https://www.youtube.com/watch?v=Ckom3gf57Yw
Objavljeno: 30 Nov 2013, 18:23
.
