Pred kakšnim letom je bil v The guardian objavljen članek, v katerem RSPCA opozarja na krizo na področju zaščite živali in truda za njihovo dobrobit. Velike svetovne organizacije, med katerimi je tudi RSPCA, in ki delujejo na področju zaščite živali, se namreč v zadnjih letih soočajo z nič kaj zavidljivo statistiko; beležijo porast zanemarjanja in zlorabe živali, hkrati pa se srečujejo s pomanjkanjem razpoložljivih virov, potrebnih za pomoč in oskrbo teh živali. Pri angleški RSPCA opozarjajo, da so v letu 2011 zabeležili porast števila obsojenih zaradi krutega ravnanja in zanemarjanja živali za skoraj četrtino v primerjavi z letom poprej.
Izvršni direktor RSPCA, je dejal, da je njihova toleranca do nasilnežev, ki se znašajo nad živalmi nična, in da bodo preganjali vsakogar, ki bi živalim povzročal bolečino na račun zabave ali ustvarjnja dobička. Toda to ni dovolj. Potrebujejo državne organe, sodišča, policijo in nenazadnje ljudi, ki jih bodo podprli in se jim bodo pridružili v skupnem boju za zaščito živali pred zlorabami.
Če bi podobno statistiko vodili pri nas, bi znali biti rezultati podobni, predvsem pa bi bile enake želje in pričakovanja po podpori. Da bi se prag tolerance do zanemarjanja in zlorabe živali zmanjšal, bi potrebovali podporo in sodelovanje mnogih organizacij, nekdanje veterinarske uprave, policije in širših množic, marsikatera kruta zgodba pa bi svoj epilog morala doživeti na sodišču.
Zanemarjanja in zlorab pa niso deležno samo hišne živali. Včasih domačim godi še slabše, njihove zgodbe pa bolj redko zaidejo v medije. O njihovi oskrbni ne vemo prav dosti, neprimernih pogojev, v akterih bivajo živali, niti ne oprazimo dokler niso zares grozljivi. V zadnjem času smo v medijih sicer lahko zasledili več pretresljivih zgodb zanemarjanja konj, da bi koga kdaj zmotil premajhen kokošnjak ali preveliko število kokoši v njem pa ni zaslediti.
Kriza ne izbira in njene prve žrtve so običajno tisi, ki si sami ne morejo pomagati. Do tja, ko bodo zgodbe, ki se ne bi smele zgoditi, redno dobivale epilog na sodišču, je verjetno še daleč. Bi bilo pa lepo, če bi si do tja vsi skupaj želeli priti. Nihče ne more sam postoriti vsega, vsak pa lahko postori nekaj in pomaga nekomu.
Avtor: Šlepi