Milena. V televizijski oddaji se je spraševala, če sprehajalci res nimajo nobenega prijatelja, da se morajo sprehajati s psom. Jadranko, ki ni videla nič spornega v tem, če otroci in psi spijo v isti postelji, je zavrnila, da naj ne bo nagravžna.
https://4d.rtvslo.si/arhiv/zadnja-besed ... cekfD02FG8
Milena ima sicer pravico do svojih stališč, tudi format oddaje temelji na različnosti mnenj. Problem ni toliko v mnenju kot takem, bolj v nepremišljenosti in neargumentiranosti. Sicer marsikdo razmišlja tako kot ona in zanimivo bi bilo vedeti, zakaj so se vsi spravili prav nanjo.
Kaj vse najdemo v medijih glede živali, pa se v to ne obregne nihče. Prav ona je že zagovarjala pobijanje volkov in medvedov. Povsod vidimo objemanje drogiranih tigrov, poroke pingvinov, tovornjake na poteh v klavnico, tlačenje živali v majhne kletke, akvarije, žive živali kot kulinarično specialiteto, poskuse na živalih v imenu znanosti in napredka, za vse je razlog, vse je v redu in prav. Pse se oblači v swarovski kristale, parfumira, vlači v razne salone, kako srčkano. Nato voditelj informativne oddaje še malo poduhoviči o veganih, naj se na pikniku namesto kosilnice pasejo po travi, haha, kako smešno. Nič nas ne zanima, nič nas ne moti.
Milenine izjave pa so iz ljudi izvabile najslabše, kar so. Večina ljudi se že v otroštvu nauči, da je nasilje sprejemljivo, starši otroke preko tepeža in žaljivk naučijo, da je jeza opravičilo za nerazsodnost, kot da zreli in odgovorni načini izražanja čustev ne obstajajo. Vsi so se čutili poklicane, da pristavijo piskrček primitivnosti. Mediji radi strežejo pri tem, še sami lansirajo razne angelce in milene vseh spolov in starosti, osebe, ki preveč potrebujejo pozornost, a še bolj ljudje potrebujejo njih, prav takšne kot so, ker čutijo nezadržno potrebo po drhaljenju, da se potem počutijo boljši ljudje. Čas prangerjev in javnih usmrtitev še ni minil. Ker smo menda silno civilizirana, moderna in strpna družba, se zadovoljimo z napadi na spletu in grožnjami s smrtjo, ki jih je imenovana prejela te dni.
Seveda ji lahko očitamo zastarel pogled na sobivanje z živalmi, premalo znanja o tem. Ni pomislila, da pes morebiti le ni tako umazan, če so otroci, ki odraščajo z njim, zdravi kot njihovi vrstniki brez psov, da so psi odlični terapevti v bolnišnicah. Morda bo kdaj razumela, da se odnos do ljudi in živali ne izključujeta. Ljudje z redkimi izjemami niso zmogli nobenih korektnih argumentov, da bi dokazali zmotnost njenih stališč. Velika večina ljudi si je te dni brezbrižno živali oblekla, obula, namazala na kruh in obraz, potem pa izlivala svojo brezmejno ljubezen do živali, ki jo je hitro skrčila na ljubezen do svojega psa. Nekateri so se zadovoljili s slikami psov v posteljah, kako se imajo nagravžno fajn, tisti iz več sadizma so kar tekmovali, kdo bo šel nižje. 68 let življenja nekoga ne pomeni nič, povsem se ga razvrednoti zaradi dveh stavkov. Ob tem se doda dobra vaga starizma in seksizma, napiše se marsikaj, kar se mlajšim in moškim ne bi. Kar je še posebej zanimivo zdaj, v dneh okrog 8. marca. Isti ljudje bodo čez kakšen dan s šopki v rokah zagovarjali enakopravnost in pravice žensk.
Množica je vso zadevo poenostavila, da kdor ne mara živali, ne mara ljudi. Oguljen frazem do neke mere drži, v resnici se da najti koga, ki je res pošten, dober do sočloveka, zanimiva oseba, in hkrati ravnodušen do živali. Kolikokrat srečamo ljudi, ki bi za živali stali na trepalnicah, ne znajo pa biti soljudje. Nekateri rečejo, da je dobila, kar je iskala. Če odgovornost za nasilje prenesemo na posameznika, družbo kot močnejšo stran s tem operemo krivde in odgovornosti ter ji damo zagon za novo nasilje. Kot če bi žrtvi posilstva rekli, da je sama kriva, ker je nosila mini krilo. Pozabili smo, da vsakdo lahko naredi napako. Če smo prizanesljivi do svojih, zakaj nismo do tujih?
Na spletu vlada psokracija, pes je družabnih omrežij in slovenskih spalnic kralj. Zato bi pomislili, da živimo v državi, kjer vsi zgledno skrbijo za svoje pse. V resnici živimo v družbi, kjer je dobrih domov premalo. Nekaterim skrbnikom psov, ki so zdaj lepo nagravžni v posteljah s psi, morate še zmeraj dopovedovati osnovne stvari, zakaj sta sterilizacija in kastracija nujnost, zakaj šteparija ni v redu, udarec kot vzgojna metoda nesprejemljiv, verig in osamljenosti najraje niti omenjala ne bi. Ko bi skrbnik moral vzgojiti sebe, je večinoma hudo. Tudi Milena razume, da so za pasje kakce odgovorni skrbniki, da je pri nas problem to, da ima lahko psa vsakdo. Morebiti pa njeno stališče v tem delu le ni tako hudo v nasprotju z bolj realnimi zagovorniki psov? Krasna priložnost, ko bi zagovorniki in nasprotniki psov lahko vsaj deloma zbližali svoja stališča, je bila izgubljena, raja se v svoji kratkovidnosti ni zavedala niti tega.
Ljudje se ob takih dogodkih radi spomnijo na karmo. Karma te bo udarila! Boj se karme, vse se povrne! Ne verjamem v te stvari, nisem vernica. Danes se veruje à la carte, kljub brezjanski Mariji si vsak vzame, kar se mu zahoče in si v svoji nerodni pameti to razloži tako, da vzhodnjaka boli glava ali se prizanesljivo nasmehne. Karma je bitch, karma je hudič, prav hecno je, kako se v pravičniški vnemi pozablja, da karma ni nekaj, kar bi veljalo samo za druge, ampak tudi za nas. Z zlobo, napadalnostjo, obsojanjem in s privoščljivostjo zelo slabo vplivamo na svojo lastno karmo. Pomislite na to naslednjič, ko se boste spet z užitkom spravili na naslednjo žrtev, da bi se počutili bolje. Vmes boste na družabnih omrežjih delili lepe pozitivne misli in ponavljali prežvečene misli, da ne delaj drugim tega, česar nočeš, da bi drugi storili tebi. Marsikomu bi se zmešalo od razočaranja, če bi zmogel uvideti resnico o sebi.
(foto B. G.)
V imenu svobode govora se dopušča vse, ne da bi se zavedali, kaj je spletno nasilje in kaj povzroča ne le pri žrtvah, ampak v vsej družbi. https://safe.si/nasveti/spletno-in-mobi ... no-nasilje Zdaj se sprevrženo poziva celo k nekakšnim akcijam zbiranja kakcev za Mileno. https://www.facebook.com/events/1954641654680018/ Nasilje zavito v hec je še vedno nasilje. Ponekod se je val malo umiril in tam so se zdaj hinavsko spomnili, da je napadov dovolj. Ljudje se ne zavedajo, da so žaljiv govor, obrekovanje in vsebine, ki škodujejo časti in dobremu imenu posameznika, kazniva dejanja, če jih že nemoralnost takšnega početja ne zanima. Gre za kazniva dejanja, opredeljena v 158. do 169. člena Kazenskega zakonika. Policija jih sicer ne preganja po uradni dolžnosti, vendar ima Milena zoper medije in skrbnike skupin, ki so dopuščali takšna dejanja, pravico vložiti civilno tožbo in zahtevati odstranitev teh objav in komentarjev. Grožnje s smrtjo je že prijavila policiji. Upam, da se bo prej ali slej kakšna tarča napadov resnično odločila za tožbo in umik vsebin, tega bi moralo biti več, da bi se ustvarila sodna praksa. Potem bi bila večja možnost za posodobitev zakonodaje in bolj učinkovit nadzor. Zanimivo bi bilo videti, kako servilni do "svobode govora" bi bili uredniki in skrbniki skupin, če bi skupaj s komentatorji res začeli odgovarjati za svoja dejanja. Ker ne pomagajo drobni korenčki, kot je tale kolumna, pomaga le dovolj velika palica.
Nikjer nisem videla, da bi se kdo spotaknil v veliko hujši problem v tej oddaji. Tretja gostja je bila lepih izbranih besed o psih. Dolga leta je bila direktorica veterinarske inšpekcije, iste inšpekcije, ki jo vsake toliko časa tako upravičeno kritiziramo. Za živali bi lahko naredila veliko, pa ni, nasprotno. Sokriva je za neučinkovitost in slabo delo inšpekcije, za slab položaj živali pri nas in vrsto mučenj, ki so se in se še dogajajo po vsej državi. To pa ljudi zaradi nedoslednosti, neznanja, nesposobnosti razmišljanja in kratkega spomina ne moti. To je hujši problem kot nekaj robatih izjav.
Saj vemo, da se s psom ne sprehajamo nujno zato, ker ne bi imeli prijateljev, včasih želimo in moramo biti sami. Dejstvo pa je, da so danes ljudje manj povezani kot nekoč, tudi tega se ni dotaknil nihče. Mnogi ljudje danes še sami trdijo, da je pes njihov najboljši prijatelj. Osamljenosti je vse več v vseh generacijah. Ljudje, ki niso osamljeni, se zapirajo v svoje male ozke kroge in ne pomislijo, da z izključevanjem povzročajo osamljenost drugim in dolgoročno tvegajo tudi lastno osamljenost. Koliko zavrnjenih povabil na kavo, da ni časa, ki ga je za televizijo in Facebook zmeraj dovolj. Koliko odtujevanja, opuščanj znanstev zaradi selitev, koliko druženja na podlagi interesov in koristi, ko teh ni več, človek ni več zanimiv. Ne znamo več sprejemati sočloveka, nočemo razumeti lastnih dejanj, empatija v nas je umrla. Raje iščemo (samo)pozabo v psu, ki ne očita, le sprejema, človek ga idealizira, ker hoče laskati sebi. Silimo žival, da postane nadomestilo za človeka in jo počlovečujemo. Zrel človek ve, da potrebujemo oboje, ljudi in živali. Živali so pristne, iskrene in nepokvarjene, to vemo vsi. Zakaj nočemo biti takšni še ljudje?
Na tem izpitu iz družbene odgovornosti, zrelosti, odnosu do sočloveka in živali, smo ponovno padli, kot družba tonemo vedno globlje. Živali so od 5. marca uradno živa in čuteča bitja, ljudje pa se še bolj kot kadarkoli prej moramo vprašati, če smo živa in čuteča bitja tudi mi.
Avtorica: Barbara Györfi