UVHVVR - Alma mater sprenevedanja
Po umoru Tineta Resnika v Litiji in odkritju psov, ki jih je kriminalna združba uporabljala za pasje boje, so začele prihajati na plan informacije o organiziranih pasjih bojih tudi na drugih lokacijah po Sloveniji. Inšpektorji UVHVVR (takrat še VURS) pa niso nikjer opazili prav nič sumljivega. Ista inšpektorica, ki je vodila postopek glede psov iz Litije, je na osnovi prijave DZZŽ Ljubljana na isti lokaciji opravila ogled že l. 2006 - in ni ugotovila nobenih nepravilnosti niti na psih opazila poškodb, značilnih za pasje boje, čeprav je predstavnica društva trdila nasprotno. Je pa vse to opazila mnogo kasneje - novembra 2011, ko se zaradi umora organizatorja pasjih bojev ni več dalo tiščati glave v pesek. Psi so bili evtanazirani in na VURS je ponovno zavladal blažen mir.
Nekaj manj kot leto pred litijskimi dogodki je naše društvo prejelo informacijo, da se na vrtičkih ob Letališki cesti v Ljubljani nahaja več psov bull pasme, eden izmed njih s hrvaškim čipom (kot je kasneje ugotovil inšpektor) in da so okoliščine skrajno sumljive. Vrtiček smo si ogledali, posneli nekaj zelo nazornih fotografij, ki smo jih priložili prijavi, ter poslali na VURS. Našli smo 6 psov, ki so bivali zelo podobno, kot je bilo opisano za razmere v Litiji: priklenjeni na verigah, okrepljenih z debelimi ovratnicami, razporejenih tako, da so bile verige sicer prekratke, da bi se lahko dosegli, vendar so lahko prišli precej blizu en drugemu. Na enem psu je bilo opaziti sveže rane na ličnici in taci, drugi so bili brazgotinasti, dva psa pretirano shujšana, ena psica je imela popolnoma zagnojene oči. Voda v posodah je bila umazana in polna alg, posod za hrano nikjer. Prav tako ni bilo daleč naokoli žive duše. Celo laiku bilo je jasno, da se nekaj čudnega dogaja.
Ko smo prejeli odgovor od inšpektorja, ki je primer obravnaval, nismo mogli verjeti svojim očem. Trdil je, da je za pse ODLIČNO poskrbljeno, da jih lastnik redno sprehaja po PST (pse, ki morajo biti priklenjeni na verige, v kombinaciji z močnimi ovratnicami?!), da imajo dvoprekatne koče iz uvoza...in še nekaj podobnih nebuloz. Ker smo drezali dalje in ga opozarjali na dejstva, smo bili deležni samo še dodatne porcije cinizma. Čez nekaj časa smo z ne prav lahkim srcem šli ponovno pogledat na vrtičke in tam psov ni bilo več. O vsem je bila obveščena tudi Policijska postaja Moste, saj smo vso korespondenco pošiljali v vednost tudi njim, pa ni bilo čisto nobene reakcije.
In ko Mariborčanka na spletu objavi, da je dog fighter in še vse, kar spada zraven, gospa direktorica UVHVVR še vedno začudeno strmi v kamero in zatrjuje, na pri njih pasjih bojev ne beležijo. Ko pritisk javnosti in medijev ne pojenja, se malo omehča in potarna, kako težko je pridobiti dokaze, pa vroč kostanj potiska v roke policiji - ki ji je ravno tako zelo težko.
Spletne strani da niso dokaz? Zakaj pa potem gospa direktorica dopušča svojim podrejenim, da so tovrstni dokazi v njihovih postopkih pogosto zelo odločilni?
Dejstvo je, da pasji boji potekajo tudi v Sloveniji, pa so pristojni organi preveč prestrašeni, da bi kaj konkretnega ukrenili. S tem, ko to tiho dopuščamo, kriminalcem rastejo peruti in premikajo meje dovoljenega - do kod? Dovolj imamo nasilja tako nad ljudmi kot nad živalmi, zato zahtevamo od pristojnih, da ukrepajo. Če pa volje in poguma ni, pa naj se ukvarjajo s stvarmi, ki so jim dorasli, ter prepustijo prostor ljudem, ki premorejo več načel in odločnosti.
Ko človek zagleda tak prizor, ti prav zaledeni kri..
Tale kuža je imel tako poškodovano sprednjo desno taco, da je sploh ni položil na tla.
Tale kuža nima bojnih ran, kajne gospoda? Ne, do tega je verjetno prišlo med igro.
Tudi tale kuža se je samo malce preveč razigral, kajne?
Tole je čisto normalno, da svojega pasjega prijatelja znotraj pesjaka "pritrdiš" še z debelo verigo, da o poškodbah ne govorimo..