V prostovoljnem delu se srečujemo z različnimi izzivi in tudi odzivi ljudi, včasih zelo presenetljivimi.
Kdo smo prostovoljci v živalovarstvu? Čisto »navadni« ljudje, kot vsi ostali. S službo ali brezposelni, s šolskimi obveznostmi, z otroci ali brez.... - s problemi, kot jih ima vsak smrtnik, takimi ali drugačnimi.
Vsak je lahko prostovoljec, čisto vsak. Vsak ne more namestiti brezdomne živali, to je razumljivo; nekateri nimate prostora, drugim ne dovolijo tega starši ali najemodajalci, tretji zaradi tretjih razlogov.
Vendar prostovoljstvo ni samo nameščanje brezdomnih živali (čeprav je, roko na srce, pomanjkanje začasnih domov – predvsem za brezdomne muce,ki jih je veliko preveč – poleg pomanjkanja sredstev za njihovo oskrbo največji problem).
Pomagate lahko na več načinov - z donacijami, materialnimi (hrana za živali, deke in posteljnina za zavetišča, oprema za živali ipd.) in finančnimi (nakazila na TRR, nakup koledarjev, sodelovanje na dobrodelnih licitacijah).
Velikokrat slišimo »nimam veliko, 5 ali 10 eurov pa nima smisla donirat, saj se za to nič ne dobi«. Ne drži. 2, 5 ali 10 eurov vi in toliko nekdo drug – pa je takoj za vrečko kvalitetne mačje hrane ali za polovico stroška kastracije ali za nekaj ampul proti bolham…. VSAK eur šteje in za vsakega bomo hvaležni.
Ste v finančni stiski in si niti tega ne morete privoščiti? Še zmeraj lahko pomagate – z namenitvijo dela dohodnine. To vas ne stane popolnoma nič, samo obrazec je treba izpolniti in ga poslati.
Lahko pogledate po hiši – vsi imamo doma stvari, ki jih ne uporabljamo, nekomu bi pa še prav prišle. Podarite jih kot donator na dobrodelnih licitacijah in prosite tudi sorodnike, da pogledajo, kaj imajo takega doma.
Znate kaj sami ustvariti, sešiti, naslikati? Prispevajte svoje izdelke ali se pridružite ekipi, ki ustvarja za društvo, zelo boste dobrodošli.
Najpomembnejša stvar, ki jo lahko dela čisto VSAK, je pa osveščanje. Velikokrat, prevečkrat se na internetu pojavljajo komentarji »zakaj nekdo ne naredi nečesa, da bi se pomagalo tej in tej živali?«
Ta nekdo ste tudi vi, ta nekdo je VSAK izmed nas. Brezdomne živali so naše, od vseh nas. Prijavljanje mučenja, zanemarjanja pristojnim je dolžnost vsakega od nas.
Če ne veste, kako postopati – VPRAŠAJTE. Neumnih vprašanj ni, so samo neumni odgovori. Ne prelagajte odgovornosti na drugega. S tem, da nekateri na zidovih društev objavljate objave v smislu« tam in tam hodi maček, sigurno ga bo povozilo, pomagajte« niste naredili popolnoma nič. Samo sebe ste zazibali v lažen občutek »dobrega« samaritana, to je vse.
Vsi lahko izobražujemo, osveščamo. Imate sosedo ali sorodnika z nesteriliziranimi mački? Osvestite ga, poskušajte večkrat, ponudite pomoč z informacijami, mogoče tudi s prevozom do veterine.
Imate nosečo prijateljico, ki ji je mama ali babica povedala, da zaradi mačke lahko umre zarodek in se zato želi panično znebiti mačka, ki mu je do nosečnosti nudila dom? Izobrazite jo v zvezi s toksoplazmozo in da ni popolnoma nobenega razloga za paniko.
Sosed ne hrani psa, mu ne nudi zavetja, ga pretepa? Prijavite veterinarski inšpekciji, takoj, lahko tudi po mailu, zahtevajte, da opravijo delo, za katerega so plačani iz davkoplačevalskega denarja, torej tudi iz vašega. Če se bojite soseda – prijava je lahko tudi anonimna.
Prostovoljcev je veliko premalo, brezdomnih, bolnih, umirajočih, trpinčenih živali pa veliko preveč. Izboljšanje generalnega stanja bomo dosegli edino skupaj.
Prostovoljci se že vnaprej bojimo konca zime. Ko novim zavrženčkom ne bo ne konca ne kraja, nam pa ostajajo še »zaloge« od prej, predvsem »neatraktivnih« - črnih, kratkodlakih, starejših – preveč navadnih, da bi jih maral kdo razen nas, »obsedencev«, kot nas tudi imenujejo; ko pomagamo nekaj živalim, kolikor pač zmoremo, in se istočasno nemočno zavedamo, da jih je preveč, veliko preveč, da bi lahko pomagali vsem in da jih je še več tam, kjer jih nihče ne najde; kjer umirajo sami, od lakote, v bolečinah; agoniji.
Tudi mi smo samo ljudje. Tudi mi smo se učili. Nihče se ni rodil z znanjem, pridobimo ga kasneje, če hočemo. Učimo se celo življenje, če se le hočemo.
Vsak lahko naredi vsaj nekaj, VSAK. Skupaj lahko premikamo gore. Za njih – ki nimajo besede, ki so odvisni od nas, prav tako kot mi pa čutijo bolečino, strah, lakoto, žejo, žalost.
Kaj boste za njih storili DANES?