SRAM NAJ VAS BO!
Objavljeno: 04 Mar 2014, 06:55Pravijo, da ne smemo obsojati. Pravijo, da moramo sprejeti. Da moramo biti razumevajoči, pozitivno naravnani. Morda sem nestrpna, nerazumevajoča (v bistvu nikdar nisem niti trdila nasprotnega), ampak na jok mi gre, ko grem mimo hiše, ob kateri tam zadaj životari pozabljen pes na verigi ali v pesjaku, polnem iztrebkov, stran od oči, na pol shiran, zanemarjen, apatičen. Ampak vaša hiša ima pa novo fasado, vidi se, da pri hiši ne vlada pomanjkanje, vaše telo je obloženo z maščobnimi blazinicami, kar je posledica prenajedanja.
Nimam nič proti maščobi, tudi jaz jo imam, ampak mojim psom in mačkam se ne vidijo rebra in niso "zadnja luknja na piščali". Pravzaprav za njihovo hrano zapravim približno toliko kot za svojo. Dokler bom zmogla, jim bom to privoščila. Njim in sebi. Ne kupujem sebi kvalitetne, njim pa nizkocenovne hrane iz odpadkov, ki jih pomedejo izpod pulta. Niti ne razmišljam, ali je smotrno peljati žival k veterinarju, kjer bom plačala toliko, da me bo skoraj kap, in ali bi si raje privoščila nov plašč in mogoče še nove čevlje. Ne. O tem sem temeljito razmislila, predno sem v dom povabila živali. In bilo je jasno – žival ni lastnina in ni predmet!!! Ni moj pripomoček za lovljenje potencialnih očetov mojih nerojenih otrok in potem pozabljen ob prvi nosečnosti, kasneje zavržen. Ni plišasta igrača za stiskanje, ko mi je dolgčas in sem osamljena, potem pa pozabljen, ko grem ven žurirat, ko so okoli mene prijatelji in ne pogrešam ničesar. Ni igrača mojim nerojenim otrokom, da se bodo lahko z njo igrali, jo jahali (kako odvratni znamo biti v poniževanju drugih, kajne!), vlekli za rep in ušesa in se ob tem na vsa usta smejali. Ni alarmna naprava, ker smo v 21. stoletju in bi morale verige že zdavnaj biti prepovedane!!! Pa tudi ni za v pesjak zadaj za hišo, v katerem me bo najmanj 10 let čakal, kdaj bom prišla s tisto vrvico za sprehod - kar se bo zgodilo natanko nikoli-krat - in kdaj se bom spomnila, da mora tudi on jesti. Žival je moja življenjska sopotnica, zanjo sem odgovorna do njene smrti, sicer je bolje, da JE NIMAM!!!
Ravno danes sem dočakala epilog zgodbe s psico, ki je bila xy let zaprta v bednem ograjenem prostoru, velikem dva kvadratna metra, s provizorično uto, ki ni nudila prav nobenega zavetja, vse skupaj v na pol skupaj zmetani baraki, in tako je noč in dan zaprta preživela večino svojih let. Jokajoča pozno v noč za hrano, nikoli sprehojena, stran od oči, v bližini centra Ljubljane. Tako se je reva postarala. Danes je bila evtanizirana zaradi zdravstvenih težav in še to na podlagi ukrepanja veterinarske inšpekcije.
Hvala pristojnim, da so tako hitro reagirali na prijavo in jo končno odrešili tega bednega življenja, ki si ga nihče ne zasluži, še najmanj pa nedolžne živali. Sram naj vas bo. Res – SRAM NAJ VAS BO! Nas kot družbo pa naj bo sram, da se to še vedno dogaja, in sram, da hodimo mimo in nič ne naredimo. Tudi mene je sram, da sem toliko časa tuhtala, kaj narediti, vmes malo pozabila nate in končno spisala prijavo.
Oprosti, ker si čakala. Obljubim, da ne bo nihče več čakal. Vsakič, ko bo moje oko opazilo tak odvraten odnos ljudi do živali, bodo takoj prijavljeni. In pod prijave se podpišem, da bo jasno, da se vas, mučiteljev, ne bojim. Ker če je kaj res, potem je res to, da s tišino vedno podpiramo mučitelje in nikoli žrtve!
Zato razmislite naslednjič, ko se boste odločali med pasivnostjo in aktivnostjo, ker nič takega ne gre stran, nič takega ne mine samo od sebe, okostnjaki vedno padejo iz omare in najbolj smrdljiv mulj vedno slej ko prej priplava na površje.
Naj ti bo lepo za mavrico, ljuba mila duša, oprosti mi, prosim.
Avtor: Jagoda
Nimam nič proti maščobi, tudi jaz jo imam, ampak mojim psom in mačkam se ne vidijo rebra in niso "zadnja luknja na piščali". Pravzaprav za njihovo hrano zapravim približno toliko kot za svojo. Dokler bom zmogla, jim bom to privoščila. Njim in sebi. Ne kupujem sebi kvalitetne, njim pa nizkocenovne hrane iz odpadkov, ki jih pomedejo izpod pulta. Niti ne razmišljam, ali je smotrno peljati žival k veterinarju, kjer bom plačala toliko, da me bo skoraj kap, in ali bi si raje privoščila nov plašč in mogoče še nove čevlje. Ne. O tem sem temeljito razmislila, predno sem v dom povabila živali. In bilo je jasno – žival ni lastnina in ni predmet!!! Ni moj pripomoček za lovljenje potencialnih očetov mojih nerojenih otrok in potem pozabljen ob prvi nosečnosti, kasneje zavržen. Ni plišasta igrača za stiskanje, ko mi je dolgčas in sem osamljena, potem pa pozabljen, ko grem ven žurirat, ko so okoli mene prijatelji in ne pogrešam ničesar. Ni igrača mojim nerojenim otrokom, da se bodo lahko z njo igrali, jo jahali (kako odvratni znamo biti v poniževanju drugih, kajne!), vlekli za rep in ušesa in se ob tem na vsa usta smejali. Ni alarmna naprava, ker smo v 21. stoletju in bi morale verige že zdavnaj biti prepovedane!!! Pa tudi ni za v pesjak zadaj za hišo, v katerem me bo najmanj 10 let čakal, kdaj bom prišla s tisto vrvico za sprehod - kar se bo zgodilo natanko nikoli-krat - in kdaj se bom spomnila, da mora tudi on jesti. Žival je moja življenjska sopotnica, zanjo sem odgovorna do njene smrti, sicer je bolje, da JE NIMAM!!!
Ravno danes sem dočakala epilog zgodbe s psico, ki je bila xy let zaprta v bednem ograjenem prostoru, velikem dva kvadratna metra, s provizorično uto, ki ni nudila prav nobenega zavetja, vse skupaj v na pol skupaj zmetani baraki, in tako je noč in dan zaprta preživela večino svojih let. Jokajoča pozno v noč za hrano, nikoli sprehojena, stran od oči, v bližini centra Ljubljane. Tako se je reva postarala. Danes je bila evtanizirana zaradi zdravstvenih težav in še to na podlagi ukrepanja veterinarske inšpekcije.
Hvala pristojnim, da so tako hitro reagirali na prijavo in jo končno odrešili tega bednega življenja, ki si ga nihče ne zasluži, še najmanj pa nedolžne živali. Sram naj vas bo. Res – SRAM NAJ VAS BO! Nas kot družbo pa naj bo sram, da se to še vedno dogaja, in sram, da hodimo mimo in nič ne naredimo. Tudi mene je sram, da sem toliko časa tuhtala, kaj narediti, vmes malo pozabila nate in končno spisala prijavo.
Oprosti, ker si čakala. Obljubim, da ne bo nihče več čakal. Vsakič, ko bo moje oko opazilo tak odvraten odnos ljudi do živali, bodo takoj prijavljeni. In pod prijave se podpišem, da bo jasno, da se vas, mučiteljev, ne bojim. Ker če je kaj res, potem je res to, da s tišino vedno podpiramo mučitelje in nikoli žrtve!
Zato razmislite naslednjič, ko se boste odločali med pasivnostjo in aktivnostjo, ker nič takega ne gre stran, nič takega ne mine samo od sebe, okostnjaki vedno padejo iz omare in najbolj smrdljiv mulj vedno slej ko prej priplava na površje.
Naj ti bo lepo za mavrico, ljuba mila duša, oprosti mi, prosim.
Avtor: Jagoda
