NAMESTO EVTANAZIJE V NOVO PASJE ŽIVLJENJE

NAMESTO EVTANAZIJE V NOVO PASJE ŽIVLJENJE

OdgovorNapisal/-a Društvo Lajka » 02 Dec 2013, 22:45

Tokrat pišeta Lajkina posvojiteljica: Tina in Šana (njena psička)
 
Na kak tečen deževni dan, ko se blatna in mokra vračam s sprehoda, pes pa kot ponosni lipicanec stopiclja ob meni, razmišljam o poti, ki jo je ta krasna malamutka prehodila do mene. Pojma nimam, kje vse in kako so jo držali, preden sem jo šestletno vzela od društva Lajka.

Bilo je nekje pred letom dni, ko sem na spletu opazila sliko žalostnega volkca. Suhcena psička je nekako hecno sedela na majhni vzpetini in imela tako zelo prazen pogled, da so prsti kar sami zdrsnili po tipkovnici, kdo je, kako je, kje je, se jo da videti.

Po prvem srečanju, ko se je previdno, a radovedno sukala okoli nas ter se sem pa tja zapodila za žogico, sem bila brez dvoma odločena, da je ta prava. Ko sem jo prišla iskati, je dobila ljubeč nasvet, pa ne biksaj ga, take priložnosti ne boš več dobila!
 
Veljala je za "staro", v zavetiščih, kjer so si jo očitno izmenjavali (lahko mirno povem, da sta bili Zonzani in Meli), je veljala za tečno staro psico, agresivno, ki je nihče ne bo posvojil, zrelo za evtanazijo. Vzela jo je Lajka, njihova punca je dneve sedela ob njej, da se ji je lahko približala, hranila jo je s hrano za doječe psice, da je začela nabirati kilograme, menda jih je imela velika malamutka le 19, ko so jo sprejeli. Kje in zakaj jo je doletela takšna usoda, kdo ve. Vem, da se ji je življenje začelo na vasi v družini, kjer ji je bilo zagotovo lepo, dokler se ni morala umakniti dojenčku in prišla v roke "skrbnemu" novemu lastniku. Pred mano je imela vsaj pet lastnikov.

Morda mi je na najini skupni poti najbolj pomagal nasvet, naj ne razmišljam o njeni usodi, o njeni preteklosti, ker ona živi v tem trenutku. Pa saj ni bilo kaj razmišljati, skupni dnevi in tedni so se kar zgodili, življenjski ritem se je obrnil na glavo. Da sem bila lahko na začetku ob njej, ko se je navajala na novo okolje, sem jo vzela za vikend, pa nekaj dni dopusta, da sva se lahko spoznavali. Delovnega psa je treba zaposliti, vlečnega fajn razmigati, to sem vzela tako resno, da se mi je okolica smejala, veliko sem prebrala o polarnih pasmah, predvsem pa sem jo povsod vodila s sabo, med ljudi in živali.
 
V prvih mesecih so se pokazale nekatere težave, tako pri stikih z nekaterimi psmi, ki jim je nezaupljivo kazala zobe, strah pred moškimi, ko se je ob srečanju skrila zame, zavedla sem se, koliko zapornic imamo po Ljubljani, saj se jih je strašansko bala, jaz pa sem bila vsem v posmeh, ko sem mirila sedaj že malo težjo psico in stokrat ponavljala iste poti, dokler ni mirno zakorakala mimo. Plašila so jo velika križišča, s podvitim repom se je trudila pobegniti iz situacije, enako ob vanjo uperjenih avtomobilskih lučeh, ljudeh z dežniki, palicami, glasnih pokih. Veliko je bilo takih malih zadev.

A po drugi strani je raslo zaupanje, spoštovanje, rasla je ljubezen. Šele po nekaj mesecih se je začela zares igrati, zagotovo je minilo skoraj leto, da mi je stisnila pravega pasjega lupčka, šla sama do "pasje škatle" in veselo primahala s svojo najljubšo cufo, dolgo je trajalo, da sem ji lahko odvzela kost, da ni več jedla hlastavo, da so izginile rane na sprednjih tacah, ki si jih je sama glodala. A hkrati je bila tako zelo nežna, crkljiva in zabavna, nabita z energijo. Počasi je postajala vodljiva, ubogljiva, še vedno trmasta kot pravi malamut, a v nekem trenutku opaziš, da si na sprehodih sproščen, da se veseliš srečanj z drugimi psi, da jo lahko spustiš, da bo norela s pasjimi prijatelji, da jo lahko prikličeš, ko se nameni obiskati spuščenega psa v bližini, ja, pač vse te normalne reči.

Vsak dan posebej sem ponosna nanjo, ko jo tako veselo maha po svetu, ko vidim, da je pomirjena in se ne ustraši več vsake figice, ko zna tudi počasi srečati psa, ko lahko umirjeno pokaže vso svojo ljubezen do otrok, ko se ima fajn.

Na vsej najini poti ni imela njena starost prav nobene vloge. Oblikovale so jo slabe in dobre izkušnje, determinira jo njena pasma, ne pa njena starost, tudi enoletni pes ima lahko negativne izkušnje. Je izredno živahna in poskočna psica, predvsem, kadar je treba uloviti kakšno miš ali spoditi kakšno mačko.

Z iskrenim zanimanjem za svojega psa, pripravljenostjo, da ga spoznavaš in usmerjaš na pravo pot, z voljo in ljubeznijo, da mu omogočiš psu primerno življenje, ki vključuje ure v naravi, ne le na kavču, je mogoče veliko, če ne že vse. In starost psa igra pri tem res postransko vlogo. Posvajanje odraslih, starejših psov mi je povsem naravna želja, da tisti, ki imajo manj možnosti, dobijo to, kar si vendarle želimo vsi, pa naj bomo psi ali ljudje, dom in tisti majhen košček sreče.

Slika

Slika
Uporabniški avatar
Društvo Lajka
Registriran uporabnik
 
Prispevkov: 340
Pridružen: 21 Nov 2013, 14:44

Re: NAMESTO EVTANAZIJE V NOVO PASJE ŽIVLJENJE

OdgovorNapisal/-a Buba » 31 Jan 2014, 01:33

...naj bo takšnih čudovith zgodb o srečnem posvajanju čim več :) :dogpet:
Uporabniški avatar
Buba
Registriran uporabnik
 
Prispevkov: 25
Pridružen: 20 Jan 2014, 00:16


Vrni se na LAJKA GLASNO RAZMIŠLJA



Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 3 gostov

cron