Že nekaj časa razmišljam, kako povedati Srečkotovo zgodbo.
Ni moj namen zbujanje slabe vesti tistim, ki bi raje posvojili mladiča. Če se zavedate, da mačji mladiči izredno hitro odrastejo in da vam bojo po vsej verjetnosti v mladičkasti razigranosti naredili kar nekaj škode na pohištvu, rožah in podobno ter, predvsem - če boste imeli odraslo muco ravno tako radi in dobro skrbeli zanjo še naprej – zakaj ne?
Želim vam povedati nekaj drugega .
Srečko je dobro živel, vse življenje je še s šestimi cimri preživel pri svojem skrbniku, prostovoljcu na področju živalovarstva, ki se je celo življenje trudil za nikogaršnje muce. Muce so bile izključno notranje, imele na voljo veliko sobo s plezali iz pravega lesa. Uživale so varno mačje življenje, nič jim ni manjkalo.
Do lanskega poletja,ko se je zgodilo to, kar se bo zgodilo vsakemu od nas – gospod je umrl.
Zapustil je marsikaj, med drugim 7 muc, starih med 13 in 15 let. Kot se žal rado zgodi, je dediče zanimala materialna zapuščina, muce, ki jih je gospod imel najrajši na svetu, pa prav nič. Samo v napoto so jim bile .
Društvo, pri katerem je gospod bil prostovoljec, se je trudilo s prošnjami za posvojitev, z oglaševanjem.
Da, lahko bi jih predali v zavetišče in problem »rešen«, kajne? Si predstavljate, kaj bi to pomenilo za mačje starčke, ki so vse življenje poznali samo svojega skrbnika in drug drugega? Po mojem mnenju bi to dejanje bilo veliko bolj okrutno kot takojšnja usmrtitev, ne glede na trud in pogoje zavetišča; stres bi bil prehud.
Ko sem prebrala njihovo zgodbo, se je dober spanec kar za nekaj dni poslovil od mene. Po cele noči sem se premetavala, podnevi in ponoči je v meni glodalo:« a to se bo zgodilo? Na koncu bodo bitja, ki jih imam najrajši na svetu, pristala v zavetišču ali bila usmrčena zato, ker nikomur več ne bo mar za njih?«.
Dragi bralec, zadosti časa sem že na svetu, da ti iz izkušenj lahko zatrdim: tudi TEBI se lahko to zgodi.
Ne glede na to, ali imate otroke, sorodnike – prav tako se lahko zgodi, da takrat za vaše kosmate prijatelje nikomur ne bo mar. Ljudje obljubijo marsikaj, ko pa pride čas za dejanja….. Seveda marsikdo res poskrbi, kapo dol takim, ampak žal se v življenju velikokrat obrne čisto drugače, kot smo si želeli in upali. Dejanja so tista, ki štejejo.
Z možem sva se zmenila v dveh minutah – eden od starčkov bo prišel k nam. Se spomnim moževe pripombe: » če imamo že psa oldtajmerja, pa dajmo še mačka, da bo ravnovesje« .Vseeno kateri, povedala sva samo, da tistega, ki ima po mnenju začasnih skrbnic najmanj možnosti za posvojitev.
Izbrali so nama Srečkota, ker je bil najmanj priljuden. Star je bil 14 let.
Rečeno – storjeno, sem rekla. Pajade, je rekel Srečko . Mačji gospod so se namreč odločili, da bo naš samo, če bomo pokazali zadosti truda in - se ni pustil ujeti. Treba je vedeti, da so živeli v stanovanju z zelo visokimi stropovi (stara gradnja), imeli plezala in police tik pod stropom in tja si lahko prilezel samo z visoko lestvijo. Cel cirkus nam je naredil, rit kosmata. En teden smo se še z dvema prostovoljkama trudili – plezali po lojtrah, se dobrikali, vabili s hrano, nastavljali živolovko, vsak dan smo imele nov načrt – Srečko nas ni upošteval pet posto . Po enem tednu pa je očitno le ugotovil, da so tele tri babe trmaste kot hudič in da ne bodo odnehale ter je preprosto prišel dol - na, tule sem, če že vztrajate .
In sva šla.
Od vsega me je najbolj skrbel stres – kako bo prenesel menjavo okolja. Nisem pričakovala od njega cartljivosti, pravzaprav ničesar nisem pričakovala od njega. Samo želela sem si, da mu bo udobno, da bo zadovoljen. Prve dni se je po pričakovanju skrival, se poskusil narest čim manjšega, izredno ga je bilo strah.
Čim več časa sem poskušala preživeti z njim, sedela na tleh, da sem bila manjša in s tem predstavljala manjšo »grožnjo«, mu nežno prigovarjala ali pa samo brala knjigo, da se je navajal na mojo družbo. Občasno sem ga pobožala po glavici in že v nekaj tednih se je poznala sprememba – čedalje manj se je skrival, ušesa so bila večkrat pokonci, začelo ga je zanimati okolje. Po tem je šlo veliko hitreje, kot sem pričakovala – v dobrem mesecu dni se je popolnoma navadil name, na novo okolje kot tudi na nove mačje cimre .
Najbolj pogost pomislek, ki ga slišimo pri posvajanju starejših muc, je:« bo hitro umrl, potem mi bo pa hudo.« Dragi moji, če imate neko bitje radi – vam bo hudo tako ali tako. Življenje ne daje garancij in ne morete vedeti, da bo drug, mlajši muc, z vami 15 let. Mogoče bo zbolel že pri treh letih, mogoče ne, nihče tega ne ve in ne more predvideti.
Ljubezen se ne meri v letih. Srečkota nimam rada »za eno leto«, kolikor je pri meni. Enostavno ga imam rada in ga ne bi mogla imeti bolj, kot ga imam že, tudi če bi bil z mano celih 15 let.
Srečko preseneča kar naprej. Ko mu kaj zadiši, skoči kot mladenič in iz rok ukrade priboljšek, še preden ostali, veliko mlajši, sploh ugotovijo,
kaj se dogaja . Iz nepriljudnega,najtežje posvojljivega mačjega starca je postal pravi cartek. Rad leži pri meni na kavču, čisto poleg in položi prednje tačke na mojo roko. Potiho prede in ko ga pobožam in ga ogovorim, mi zmeraj odgovori z »meow«. Pri tem malo sune glavico navzgor, kot bi rekel »ja, imaš prav, tudi jaz tako mislim«. Ti najini vsakodnevni trenutki so neprecenljivi. Ni mi žal in brez pomisleka bi to storila še enkrat.
Mladički so luštni, tudi jaz jih imam rada. Ampak ni besed, s katerimi bi opisala občutke, ko ti začne zaupat star maček, ko ti potisne glavico v roko – »daj, še malo božaj«.
Mogoče sem s posvojitvijo Srečkota hotela sama sebi dati upanje, da bo nekdo isto storil za moje živali, ko mene ne bo več. Dobila sem veliko, veliko več. Nisem jaz posvojila Srečkota - on je posvojil mene.
To sem želela povedati .