Napisal/-a Društvo Lajka » 21 Nov 2013, 20:31
Naključje je hotelo, da se nam je pred slabimi tremi leti povsem nenačrtovano pridružila starejša psička. Pravzaprav zelo stara in v zelo slabem stanju. Po njej je mrgolelo bolh, njena koža je bila od pikov vsa vneta, od praskanja pa polna ran in ranic. Tačke in rep je imela skoraj povsem gol, pa tudi sicer je bila njena dlaka redka in slaba. Rezultati krvnih preiskav so pokazali na letom in stanju primerno slabše delujoče organe in močno okuženost s filarijo. Prognoza? Neznanka.
Ko smo jo rešili bolšje nadloge, je prvih nekaj dni več ali manj prespala. Kdo ve po koliko letih prvič sproščeno, brez neznosnega srbenja. Morda ravno zato ni vnašala nemira med ostalo pasje mačjo druščino, ko pa si je končno odpočila, se je že tudi sama počutila, kot da je tu doma. Brez težav se je vklopila v vse rituale in se hitro naučila, da je najboljši prostor za spanje na postelji, kjer spijo ljudje. V njenih letih pač ne gre izgubljati časa, saj nikoli ne veš kdaj ga bo zmanjkalo in bo skok na posteljo prehud podvig za ostarele kosti.
V prvih nekaj mesecih smo se trudili predvsem omiliti posledice slabe oskrbe. Prebava se je ob dobri hrani hitro uredila in proti vsem pričakovanjem je na golih mestih že prav kmalu začela rasti lepa in svetleča dlaka. Postala je živahna in navidez zadovoljna psička, ki nas je ob prihodu domov hitela pozdravljati s svojim razglašenim laježem. Začelo se nam je zdeti, da celo sliši precej bolje kot ob prihodu.
Leta pa hitro tečejo in starost ne prizanaša nikomur. Začela so se poznati tudi naši Old Lady. Sem in tja se je med potjo ustavila ob oviri, kot da bi pozabila kam je namenjena, nekaj trenutkov stala in zrla v neznano, potem pa se stresla in nadaljevala pot kot da se ni nič zgodilo. S tem svojim početjem nas je nemalokrat dodobra nasmejala.
Zdaj njeni koraki postajajo vse bolj počasni in negotovi. Njenemu zgubljanju se ne smejemo več. Kolikor se da ji pomagamo in jo prestavimo tja, kamor se nam zdi, da je namenjena. Sem in tja, na kakšen boljši dan, še vedno pozdravi s svojim zamolklim laježem. Včasih sicer obrnjena povsem stran od vrat, ampak ritual je vseeno pravi. Lahko rečem, da še vedno najraje spi na postelji, le da ji to veselje privoščimo le še kadar je kdo zraven. Nerodnost pri skoku dol bi lahko povzročila prehude posledice.
Kljub letom (ali pa prav zato) tudi kakšno ušpiči in se zbaše na najbolj nedostopna mesta, kjer je zlepa nihče ne najde. Recimo za kakšno omaro, kamor še mačkom ne uspe priti. Ugotavljam, da morda to počne takrat, ko se ne počuti najboljše. Včasih, kadar je do svojih služabnikov nekoliko bolj prijazna, nas s cviljenjem pokliče. Bolj nerodno je, če ždi kje v tišini. Pa ji še ne pustimo, da bi se kam zavlekla. Zdi se nam, da zadnja leta še niso dovolj odtehtala kar nekaj tistih prej. Verjamem, da s tako odločitvijo še vedno soglaša.
Pravijo, da nismo narejeni za večno. Pravijo tudi, da so pasja življenja že tako prekratka in da posvojitev ostarelega psa prehitro prinese bolečino ob izgubi. Morda. Vem, da je naša Old Lady na koncu svoje življenske poti. Z nami je šele tretje leto, pa se mi zdi kot njeno celo življenje. Ko bo odšla, bolečina ne bo nič manjša. Ostal pa bo neprecenljiv občutek, ki ti ga da lahko samo ostareli pes, ki te sprejme za svojega.
Avtor: Šlepi