Brija je prišla k nama 13. 10. 2011 čisto po naključju. Že nekaj časa sva bila odločena, da bova imela psa,
samo kje ga dobiti. Dejan je brskal po internetu in našel oglas za majhno rumeno Dixi. Poklicala sva lastnika
in oglasila se je Melita. Razložila nama je kako je z Dixi, da je bila vzeta iz zavetišča, da je pri njih v začasni
oskrbi in podobno. Povabila naju je, da jo prideva pogledat. Ob prihodu pa naju je bila bolj vesela druga psička,
Bria, kot Dixi. Sledanja je namreč prišla iz daljšega sprehoda in se ji ni več nič ljubilo. Bria pa se je motovilila
okrog naju in skušala biti najbolj sladko prijazen pes na svetu. Takoj smo takoj začutili obojestransko privlačnost.
Ampak kaj, ko je bila Brija obljubljena nekomu drugemu! Zmenili smo se, da počakamo do naslednjega dne, da
vidimo, če jo bodo res vzeli. Vendar je usoda posegla vmes in Brija je šla naslednji dan domov z nama. Sprva je
bila zelo prestrašena. Bogve kaj se je godilo z njo preden je prišla k Lajki. Sčasoma pa je spoznala, da nama lahko
popolnoma zaupa in sedaj, po dveh letih ni čutiti pri njej več nobenega strahu. Lansko leto je dobila mačjo prijateljico
Moli, s katero se odlično razumeta. V glavnem imata sklenjen sporazum, kateri kotički v stanovanju so Brijini in kateri Molijini.
Brija je v tem času je zamenjala kar nekaj spalnih površin in upava, da je končno prišla do ta najboljšega
Brija obožuje sneg. Verjetno je letos prav nesrečna, ker ga še ni imela priložnosti videti. Lani se ga je veliko naužila
tako v Ljubljani kot na Tolminskem, kamor gre vsak mesec za kakšen vikend ali dva.
Prav tako pa uživa tudi v vodi, pa naj bo topla ali mrzla, slana ali sladka, čista ali umazana
Ker sva navdušena planinca jo seveda vsepovsod vzameva s sabo. Brija ima neverjetno veliko energije in lahko bi rekla,
da je vsak hrib, ki smo ga osvojili, ona osvojila dvakrat. Na poti namreč neprestano hodi naprej in nazaj, naprej in nazaj
Najbolj jo je s to hojo gor in dol zdelala Rodica, kar je razvidno iz spodnje slike
Bila pa je tudi že na Slavniku, Vremščici,
Veliki planini, Dobrči, Jakobu nad Preddvorom, Ajdni, Črvovem vrhu, Limbarski gori in še kje. Naredila sva zavezo, da gremo skupaj
vsako leto najmanj na 10 hribov.
Ker je prijazna psička, dobiva mnogo prijateljev, tako dvonožnih kot štirinožnih.
Je pa včasih tudi lumpa, še posebej, če se kje na poti najde kakšen lepo dišeči napol tekoči kakec, kravji gnoj ali mrtva riba.
Ni lepšega kot se temeljito podrgnit ob te smrdeče stvari! Midva pa se ob tem tolaživa tako, da si misliva, da to dela zato, da s tem
pokaže, da bi šla rada čim prej pod tuš.
Pa še ena Molijina slikica: