Moje ime je Kaira in sem prisrčna stafordka . Ravno danes sem dopolnila 4 leta .
Tole sem jaz preden sem prišla k Lajki:
Pod Lajkino okrilje sem prišla s 6 meseci, kjer so lepo poskrbeli zame. Bila sem zelo živahna, oboževala sem vse igrače, sobivala sem z vsemi ostalimi psi pri začasni skrbnici (tako velikimi kot tudi majhnimi), pridno sem jedla svoje brikete, včasih sem jih imela tudi po cel dan v posodici in sem prigriznila šele, ko sem bila res lačna.
V Lajki so mi povedali, da so dobili veliko klicev zame, baje zaradi moje pasme in prisrčnega izgleda, ampak končno je le prišel trenutek, ko se mi je nasmehnila sreča, no takrat smo vsaj mislili tako. Oddali so me paru, kateremu je bilo lepo povedano, kaj vse so moje vrline (odpirati znam vrata, lajam kadar se počutim osamljeno, imam pasmi primerno zelo veliko energije ), večkrat sta me prišla pogledat in prepričala moje začasne skrbnike, da sta zaupanja vredna in da se zavedata odgovornosti moje posvojitve. Sprva sta lepo skrbela zame, potem pa sta se očitno naveličala moje energije, ko so moji Lajkarski prijatelji preverjali kako sem, je bilo vedno "vse v najlepšem redu", kasneje sta se odločila, da me bosta kar na lastno pest poskušala oddati nekomu tretjemu (kar je huda kršitev moje pogodbe s katero sem bila oddana) in ko so moji Lajkarski prijatelji to izvedeli, so me še isti dan (po skoraj 1 letu) odvzeli nazaj k sebi in bili čisto presenečeni nad mojo "manekensko postavo" . Na dan odvzema sem bila zelo žalostna psička, mojima "skrbnikoma" nisem pomenila niti toliko, da bi se poslovila od mene, moški me je oddal kar na cesti in me porinival v avto, ko pa sem videla kdo je prišel z avtomobilom, sem skočila v avto kot da mi gre za življenje in se z velikim nasmehom na obrazu odpeljala nazaj tja, kjer sem vedno čutila, da je moj dom. Vrnila sem se k prvemu začasnemu očetu, ki je sklenil, da ne grem več nikamor in tako sem se ustalila tam, kjer se je moja pot pričela .
Danes sem zaradi te izkušnje popolnoma druga psička, svojemu človeškemu očetu povzročam veliko sivih las s svojo požrešnostjo (kaj pa je pričakoval drugega, če pa so mi bili 1 leto odmerjeni obroki točno do grama natančno za mojo kilažo, s tem da sem mnenja, da je bilo jasno vidno, da sem s svojo živahnostjo pokurila veliko več kalorij kot sem jih dobila) - tu se res lahko pohvalim, dosežem čisto vse, kar je na kuhinjskem pultu, v zaprti pečici, kar se pripravlja na mizi, kar je skrito v omarah, kakšne dobrote so na mizi ob praznikih, rojstnodnevnih praznovanjih... Sploh ne bi verjeli kaj vse se ti ljudje spomnijo, da bi skrili - dokaj neuspešno ha ha - hrano pred mano . Pravijo, da sem zelo pametna, naučim se vsega, kar me prosijo in še veliko več, pogoj je samo, da je v roki kakšen priboljšek (od zraka pa se tudi ne da živeti ). Moja življenjska izkušnja pa je pustila tudi ta pečat (žal, a si ne morem več pomagat), da mi niso povšeči več čisto vsi pasji prijatelji, zato si prijatelje zelo skrbno izbiram, no ja, pa saj tudi ljudje niste vsi z vsakim prijatelji.
Prilagam pa še nekaj svojih slik, da vidite kako fino se imam danes :
Še vedno obožujem igrače in se za njih poženem tudi par metrov "v luft"
Obožujem vodo, ampak samo namakanje, kopanje ni ravno moja vrlina
AAAAAAAAA.. Ne skačite v vodo za palico, če niste prepričani o njeni globini
Seveda pa se rada tudi družim s svojimi prijatelji
No, to je na kratko moja zgodba, sedaj pa moram hitro preverit kaj se dogaja v kuhinji, saj mi nos pravi, da se nekaj pripravlja za moj rojstni dan .