Apolonova začasna mama se je odločila, da bo zgornji video preizkusila v praksi in pri tem uporabila nič hudega slutečega
poskusnega zajca, beri Slavico
. V boljše izobraževalne namene je v strokovnem poizkusu nastopila tudi oseba,
ki pri takih stvareh nikakor ne sme manjkat - poštar
. To vam je izgledalo takule:
*šiva*: "o, poštar ima paket zame, Slavica primi za minuto povodec, da prevzamem pošiljko"
Se sliši jako simpl, anede?
Bi bilo, če ne bi *šiva* izvedla nenapovedane strateške poteze - ni počakala, da poštar pride bliže, ampak je ona
odkorakala za par metrov njemu naproti.
Polči mi je najprej dal lupčka
, se obrnil in ugotovil, da gre mama nekam vstran
.
Kot vsak priden kužman je mami takoj sledil. Takoj
. Kar je izgledalo kot izstrelitev ogromne črne rakete v milisekundi
.
Slavica se je držala junaško, se poskušala vkopati v asfalt, ni popuščala, čeprav ji je hotelo izpahniti roko, ampak je kmalu
začutila, da ji bo lihkar zmanjkalo tal pod nogami in da bo neprostovoljno postala član Druščine letečega zmaja -
v vlogi letečega zmaja!
.
Z zadnjimi močmi je zavpila na ves glas, ki so ga še zmogla prsa junačka: " *šivaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!
"
*šiva* je priskočila na pomoč, takoj PO tem, ko sta s poštarjem med huronskim krohotom prišla do malo sape
.
Slavica je olajšana vdihnila sveži čik in se obrnila po tolažbo k svojemu dedcu, ki je obžaloval edino eno stvar:
"jaoooooo, zakaj nisem vzel kamere s sabo!
".
Malo za hec, vendar še kako resnično - Apolona človek brez izkušenj s takimi psi ne more obvladati in tudi zanašanje na lastno moč,
ko se pes odloči nekam pohiteti, vam ne bo prav nič pomagalo, tudi če ste še tako mišičasti kot jaz
.