Ni za verjet.. Jaz ga še vedno čakam, še vedno kličem.. Nič mi ni jasno, še najmanj pa zaradi kakšne bedarije se je poslovil po vsem, kar je premagal.. Naredili smo vse, da do tega ne bi prišlo (nobenega gibanja po jedi, enaka hrana, primerne skodelice, počasi je jedel), a na koncu sta se predispozicija pasme in mati narava izkazali za premočni in nas premagali :(.
Polči, jaz vem, da si tu, dojela sem tudi znamenje, ki si mi ga poslal ob cesti, naredila bom vse zanjo in se trudila te ne preveč pogrešat (čeprav je to bolj nemogoče). Za vedno boš počival pod svojim najljubšim borovcem v hribih in tam se bova še kaj pomenila. Nekoč pa se itak srečava in se bova spet podila po prostranih travnikih. Nisi bil dolgo z nami, a pustil si svoj pečat za vedno.
Rada te mam kuža moj
.
Homo homini lupus est.