Včasih je res preklemansko težko. Zakaj? Zato, ker se človeku včasih zazdi, da ni izvedljivo, da bi kdaj govoril jezik, ki bi ga razumel povprečen Zemljan. Zdi se ti, da govoriš zidu in verjameš, da bi te še ta prej razumel. To se dogaja vedno, ko se dotaknemo pravic živali. Neverjetno je, kako močno začne delati človekov obrambni mehaizem, da bi zaščitil slabo prakso in slabo tradicijo izkoriščanja ter lastninjenja živali. Kar naenkrat bi vsak rad postal neandertalec, jamski človek, v hipu pozabil, da uživa razkošje tople vode, elektrike, mehke postelje, kuhanih obrokov – in predvsem tega, da nisi na vsakem koraku življenjsko ogrožen.
Naenkrat se vsak poistoveti z levom, ni ga sram primerjave z živaljo, čeravno v isti sapi zatrjuje, da njegova pravica izkoriščanja živali izhaja iz tega, da sam ni žival in da je nad živalmi. Aktivist Gary Yourofsky zelo dobro odgovori taki primerjavam – res je, lev lovi in je druge živali, a lev tudi ovohava riti drugih živali, zgodi se celo, da pobije svoje otroke in še marsikaj drugega lev počne, a človek izvzame samo eno njegovo lastnost in se z njo primerja. Kako zelo hinavsko. To je tako, kot bi roditelj, ki je pobil svoje otroke, na sodišču rekel: “V naravi tudi lev pobije svoje otroke, torej je to naravno in normalno!” Bi se vam zdelo to sprejemljivo in primerno opravičilo? Dvomim.
Enako se dogaja, ko pri oddajanju mačke poudarimo, da jo oddamo izključno za notranje bivanje. Recimo, da jih polovica zainteresiranih na dan potegne neke filozofije o “naravnem življenju”, ki naj bi ga mačka imela sredi hudo nenaravnega urbanega življenja, polnega avtomobilov in drugih popolnoma nenaravnih pasti za mačke. Jah, pa saj je vseeno, glavno, da muca užije svoje naravno življenje, četudi samo 2 leti, je vsaj z užitkom umirala ob pločniku še nekaj dni po tem, ko jo je povozil avto, ali pa kje v grmovju, ko jo je zastrupil sosed, ker mu je svojo popolnoma naravno potrebo zakopavala po vrtu. To je približno tako, kot bi svojemu mladoletnemu otroku na stežaj odprli vrata in rekli: “Sine, zabavaj se, užij življenje z veliko žlico in kar se da naravno!” – nato pa za njim za njim zaprli vrata, ne vedoč, kaj se mu bo dogajalo. No ja, vem, da so na žalost tudi taki starši na svetu, ampak večina odgovornih staršev tega niti v sanjah ne bi naredila. Zakaj potemtakem ti isti ljudje, odgovorni starši, tako lahkotno pozabijo na zaskrbljenost glede tega, kako se godi njihovi mački ali psu tam zunaj, na “svobodi”, v “naravi”?
Podobno se zna zgoditi, ko omenimo, da je pes ali mačka kastriran oz. steriliziran. Ponavadi se moški začnejo kar grabiti za mednožje in preverjati, če je še vse tam, počutijo se oropani, ker sočustvujejo s psom ali mačkom. Da, predvsem sočustvujejo s samci, s samicami skoraj nikoli. Baje smo samca prikrajšali za užitek! Oprostite gospod, za kakšen užitek? Seksualni? Od kdaj se pa mačke in psi parijo iz užitka? Če ravno ni samice “pri roki”, si pa doma še kakšen erotični film zavrtijo, ali kako? Kaj vse človek sliši… da včasih ne verjameš svojim ušesom, da si prav slišal. Po drugi strani pa slišim tudi komentarje v stilu “ste jih prikrajšali za potomce”. Me veseli, da vas skrbijo nerojeni, pravzaprav nespočeti, medtem ko gre večina brez kakršnekoli slabe vesti mimo mačjega mladiča, ki na pol mrtev leži sredi nakupovalnega središča ali pa kje ob poti. Kako brezsramno znamo biti hinavski, kajne?
A po drugi strani je vsak dan več ljudi, ki so sposobni videti in narediti še kaj drugega kot samo zadovoljevati lastne želje in potrebe, priznati pravice še komu drugemu in na vso srečo jih ni več sram tega tudi priznati. Ker biti sočuten ni nekaj sramotnega ali znak šibkosti, zato hvala, ker vam ni vseeno.
Avtor: Jagoda
