JE TO REALNOST SLOVENSKE VETERINARSKE SCENE?

Najprej bi se rada vsem, ki ste izjeme, vnaprej opravičila oziroma se zahvalila, da niste požrešni del veterinarskega lobija, ki je pozabil, k čemu ga zavezuje veterinarska etika, temveč ima prioriteto “etika” denarja. Vemo, da obstajate izjeme. Cenimo in spoštujemo vas, saj veste, kateri ste.

Cene za veterinarske storitve so resnično pretirane. To vemo vsi, ki živimo z živalskimi sopotniki. Za nekatere, in v zadnjem času je teh čedalje več, postajajo nedosegljive. Rezultat tega pa sta trpljenje in agonija živali, ali pa evtanazija živali, čeprav bi bile možnosti zdravljenja in ozdravljenja več kot dobre. Ampak ne. Ceno je treba vzdrževati in negovati. Tudi za ceno življenja čutečega bitja.

Najnovejše odkritje nekaterih veterinarskih klinik in ambulant pa je, da ljudi, ki posegov za svoje živali ne zmorejo plačati, enostavno napotijo na naše društvo, češ, “Lajka rada pomaga, kar njih pokličite”. Tega niti ne storijo sami, ampak dajo našo številko obupanim skrbnikom. Lajka ni ne državna ustanova niti zasebna ambulatna, kar lahko pomeni samo tole: NE PREJEMAMO NOBENEGA DOHODKA S STRANI DRŽAVE OZIROMA DAVKOPLAČEVALCEV, za razliko od mesečnih plač, ki si jih izplačujejo v državnih in zasebnih klinikah. Od kje nam torej denar? Nimamo ga. Enostavno ga nimamo. Tisto, kar pa imamo na računu, pa je rezultat trdega dela naših članic, ko šivajo igrače, poslikavajo lončke in izdelujejo druge društvene izdelke, ki jih potem prodajamo na stojnicah, ki pa v vsesplošni konkurenci niso neka stalnica, na katero lahko računamo, ampak se moramo za to, da jo lahko postavimo na kakšnem frekventnem mestu, hudo pretegniti. Nekaj sredstev nam namenijo tudi ljudje, ki podpirajo naše delo in vizijo in katerim se zdi, da pri svojem delu resnično na prvo mesto postavljamo dobrobit živali. Ko zmanjka, pa je odvisno od naših družinskih proračunov.

Še najbolj pritlehno pri vsej zadevi pa je poleg tega, da nekatere veterinarske klinike in ambulante s tako lahkoto prelagajo odgovornost na nas, dejstvo, da bi ob tem zaračunale polno ceno. Ja, prav berete – polno ceno! Mogoče kakšen popust, ampak več kot 20 % – ne, več ne gre. Menda ne zmorejo. Zgodba gre približno takole: “K nam je prišla gospa. Ima hudo bolnega muca, lahko mu pomagamo in ima velike možnosti, da bo ozdravel, ampak gospa je invalid in ne more plačati računov, penzijo ima 300 eur, operacija pa bo stala med 200 in 300 eur. Mi bi sicer dali nek popust, ampak več kot 20 % ne gre. Ste pripravljeni plačati?” Pa druga: Pokliče obupana gospa, psički je treba odstraniti bolno oko in bo še lahko živela nekaj srečnih let. Gospa pa nima denarja. Kaj torej storiti? Eh, tule je Lajkina številka, pokličite, oni bodo pomagali. Ja, pomagamo, če le moremo, ne moremo pustiti živali trpeti in na srečo imamo veterinarja, ki ima razumevanje tako za živali kot za situacijo, v kateri se na ta način znajdemo.

Poznate zgodbo o etiki, tisto zaprisego, da je treba pomagati živemu čutečemu bitju, ki trpi, ne glede na vse? Ja, ni problema, ga bomo uspavali. Pa še ta poseg vam bomo zračunali. In ja, vem in verjamem, da je takih ljudi veliko, ampak povejte mi, kaj vas pa stane, če malo znižate te res v nebo navite cene, če v državni firmi date kdaj kakšen znatnejši popust? In nenazadnje, za božjo voljo, ali v tej Sloveniji deluje samo še Lajka, da s tako lahkoto dajete našo telefonsko vsakemu, ki ne more plačati računov? Ne vem. Nazadnje, ko sem gledala Supervizorja, je kar nekaj društev bogato zaslužilo na račun donacij dohodnine, pa z raznoranimi razpisi za javna sredstva. Dajte njihovo telefonsko številko.

No ja, mogoče je pa res, da smo v Lajki resnično zapriseženi temu in načelni v tem, kar piše v našem naslovu – društvo za zaščito in POMOČ živalim v stiski. Se bomo pa morali v prihodnosti očitno naučiti še kak marketinški trik, ker takih klicev, se bojim, bo čedalje več. Za to pa človek rabi denar – da lahko pomaga. Ja, najbolj fletno je prelagati odgovornost na nekoga, za katerega veš, da se bo pretegnil, da bo živali pomagal. Ni kaj, dobro nam gre od rok. Če bi vsak primaknil svoj kamenček, bi lahko postavili prelepe mozaike, tako pa se zdi, da večina primakne zgolj svoj lonček.

Avtor: Jagoda

Uredi