TRAGIČNEMU DOGODKU OB ROB

TRAGIČNEMU DOGODKU OB ROB –

“Pes – edino bitje na svetu, ki te ima raje kot samega sebe.” Josh Billings

To drži kot pribito. Ampak kaj gre tako zelo narobe, da se zgodi to, kar se je zgodilo pred kratkim v Črnomlju, pa pred leti v Ljubljani primer Baričevič? Odgovor je enostaven: pri psu nič kaj dosti.

Ko je mera zlorab živali in maličenja genetike polna, se zgodi tragedija. Mediji kar tekmujejo, kateri bo izbrskal več podrobnosti, pikantnosti, izjav wannabe strokovnjakov za vzgojo in prevzgojo, ki imajo polna usta pametnih nasvetov, svaril pred psi “nevarnih pasem”, ki bi jih bilo najbolje po hitrem postopku čim več evtanazirati, za kar sicer marljivo poskrbijo tudi v praksi.

Menimo, da je takih sodov smodnika, kot je eksplodiral v Črnomlju, po Sloveniji verjetno še kar nekaj. Pred leti smo opozarjali na čudne razmere, v katerih je živelo (ob našem ogledu) 6 psov na vrtičkih na Letališki cesti, na njihove sumljive poškodbe in videz, kar smo prijavili veterinarski inšpekciji. Inšpektor Marolt z UVHVVR, OU Ljubljana, je našel tam samo 5 psov, ugotovil, da so to lastnikovi ljubljenčki, da so odlično oskrbovani in vsak dan sprehajani na PST. Zanimivo, tudi tam je bil en pes, katerega lastnik je bil nekdo drug, baje hrvaški državljan. Ta pes je imel še čisto sveže poškodbe na glavi, tudi večina ostalih ni bila ravno v odlični kondiciji. Mogoče so se med sabo stepli na sprehodu po PST, kdo bi vedel? Naša “reportaža”, podprta z nazornimi fotografijami, ni zanimala niti medijev niti policije – žrtve so bili le psi. Ko smo šli po daljšem času preverit, kaj se tam dogaja, nas je v ogradi pričakala le še visoka trava. Ampak živalovarstveniki smo seveda preveč čustveni, histerični, nestrokovni, da bi se nas resno jemalo. Če ima pes dovolj dolgo verigo, zavetje (magari zbito iz dveh desk) in vodo, četudi z dodatkom alg ali druge nesnage, je minimalnim standardom zadoščeno. Vse ostalo, razen cepljenja in čipiranja, ne igra vloge pri presoji kvalitete življenja živali.

Naj spomnimo tudi na pse iz Litije, ki so jih našli v podobnih razmerah pri pokojnem Tinetu Resniku. Tudi v tem primeru je društvo za zaščito živali že nekaj let pred tem, ko je bilo razkrito grozljivo početje z živalmi, opozarjalo, da se tam nekaj čudnega dogaja, ampak tudi tam takrat inšpekcija ni ugotovila nič sumljivega. Seveda so na koncu ceno te kriminalne dejavnosti z življenjem plačali psi, kot ga bodo zelo verjetno tudi v črnomaljskem primeru.

Včasih se vprašamo: Pa kdo je tu nor? Niti živalim niti živalovarstvenikom ne pomaga zgolj večno jamranje, da je premalo inšpektorjev, pa da so preobremenjeni, pa kako je potrebno zbrati vse dokaze, kar traja in traja, potem pa vse skupaj zvodeni, ko se prah kakšnega bolj odmevnega primera poleže – a primer je tako jasen, da se to vidi iz vesolja. Da se marsikaj da, če se hoče, pa dokazujejo inšpektorji, ki hitro in učinkovito rešujejo prijavo za prijavo, ki jim ni težko napisati kazni, ki se zmorejo pogovarjati z nami in nas nimajo vseh po vrsti za maloumne, ki se zavedajo, da smo jim lahko tudi v pomoč …

Za božjo voljo, spoštovani uslužbenci na UVHVVR, premagajte odpor in začnite nas in na splošno ljudi, ki se s prijavami obračajo na inšpekcijske službe, resno jemati, saj na terenu predstavljamo vaše oči in ušesa, ter glas živali v stiski, ki se same ne morejo pritoževati.

Foto: Lajka arhiv

Uredi