Foto: www.pesmojprijatelj.si
JA, LE KAJ BO ŽIVALIM V ZAVETIŠČIH PRINESLA UKINITEV EVTANAZIJ – TO SE SPRAŠUJEMO TUDI MI!
Celoten članek iz portala Pesmojprijatelj si lahko preberete: TUKAJ
Predvolilni čas običajno prinaša vse sorte presenečenj. Politiki obljubljajo to in ono, se dobrikajo volivcem, navdušeno sodelujejo s skupinami, na katere prej cel mandat niti pomislili niso, pa po izvolitvi spet za nekaj časa ne bodo. Skušajo biti čim bolj všečni, ljudski, tisti tapravi, ki edini zaslužijo naš glas. To je običajna igra, ki nas doleti vsaka štiri leta, na vsakem volivcu pa je, da sam presodi, kakšno težo imajo te obljube, pa tudi dejanja. Problem pa nastane, kadar so v te igrice vpletena življenja – tako ljudi kot živali.
Že 8 let se ukvarjamo s pomočjo živalim v stiski – nikogaršnjim, zadnja leta pa vse več tudi lastniškim, ki se vse pogosteje znajdejo v še večji stiski kot tiste po zavetiščih (seveda odvisno tudi od tega, v katerih zavetiščih se znajdejo). Kar dobro poznamo razmere in modus operandi večine od njih, zato ne verjamemo, da bo praksa res prinesla rožnato prihodnost vsem živalim, ki se bodo tam znašle, in bodo odrešene grožnje evtanazije po preteku 30 dni – še posebej v luči ključne predpostavke, da se bodo podjetniki kar tako zlahka odrekli delu dobička in na svoj račun preživljali živali do njihove naravne smrti. Sama ukinitev evtanazije brez neke realistične vizije o nadaljnjem financiranju bivanja živali v zavetiščih po tem, ko se bo občinska pipica po preteku 30 dni zaprla, in pričakovanje, da bodo pomagali donatorji, je milo rečeno naivna. Ni pričakovati, da bodo tista zasebna zavetišča, ki so bila do sedaj hermetično zaprta pred očmi javnosti in imela celo do kandidatov za posvojitelje neprimeren odnos, do javnosti pa sploh, kar čez obrnila ploščo in se začela dobrikati, da bi pridobila sredstva za živali, ki jim bodo ostale v breme preko 30 dni. Saj te veščine niti ne obvladajo, ker jim tega do sedaj ni bilo treba.
Ob vse večjem dotoku živali iz drugih držav, ki jih mora “pogoltniti” 2-milijonski narod, pa ob definitivno preveč optimističnih predvidevanjih, da so psi v naši državi večinoma počipirani – že iz romskih naselij letno prihaja v zavetišča na desetine, verjetno tudi stotine psov, ki niso čipirani, koliko pa jih tam ostaja nečipiranih, pa nihče ne ve, občinski redarji pa se veliko raje ukvarjajo s pisanjem kazni za parkiranje, kot pa s kontroliranjem čipov, so teze MKGP utopične. Da ne pozabimo na kriminalno uvažanje psov iz pasjih tovarn iz tujine, ki ga pristojni organi ne znajo/ne zmorejo zajeziti, ob nikakršni kontroli na terenu, je ljudem všečni ukrep ukinitve evtanazije po 30 dneh, brez dodatnih ukrepov, po naši oceni zgolj Potemkinova vas – le da bodo posledice vsega tega spet ostale skrite za zidovi zavetišč. Bo pač v evidencah več “zasukov želodca”, pa “kuge”, “mikrosporije”, “agresivnega vedenja” itd. Evidence so tudi relativna kategorija, kot smo lahko ugotovili v sodnih postopkih, ki smo jih preživeli z enim od slovenskih zavetišč, statistika je pa po potrebi tudi zelo elastična veda. Do informacij javnega značaja, iz katerih si je bilo pred časom z obilo truda in vztrajnosti mogoče ustvariti vsaj približno realno sliko, je tudi vse težje priti – enemu izmed zavetišč smo morali plačati nekaj manj kot 40 eur za 4 fotokopije – in s tem je baje vse v redu!!
Pa se posvetimo še odgovorom, ki so jih portalu PMP posredovali z MKGP:
– O pripravi predloga (ne javni razpravi – popravek) vsaj naše društvo ni bilo obveščeno, seznanjeni smo bili šele ob velikem triumfu pobudnice in šibkem aplavzu ob tej (vsaj po našem mnenju) Pirovi zmagi.
– Lastniki zavetišč so se strinjali z ukinitvijo evtanazije po 30 dneh! Hm, le zakaj se nekateri izmed njih tega niso držali že do sedaj, če je tako enostavno? Kaj bo z živalmi, ko bodo zbolele, se poškodovale, imele starostne težave vseh vrst in bo njihova veterinarska oskrba terjala stotine in tisoče evrov? Ampak na ministrstvu optimistično pričakujejo spremembo miselnosti imetnikov zavetišč – ta salto mortale bomo z velikim zanimanjem opazovali tudi mi. Tisti bolj vizionarski lastniki zavetišč so že spremenili status v neprofitni zavod. Kaj bo to prineslo za živali, bomo pa še videli.
– Že leta UVHVVR ob vsaki priložnosti predlagamo, da bi se cene storitev po zavetiščih poenotile, pa na tem ni bilo storjenega prav nič in razlike so gromozanske. Tista zavetišča, ki na razpisih ponudijo dumpinške cene in pridobijo posel, potem po obvozu pridejo do zaželenega izplena z zaračunavanjem kilometrine, pa dodatnih (ne)storitev vseh vrst. Spremembe Pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali, ki je definitivno zastarel, so pa baje tako zapleten projekt, da jih še zlepa ni pričakovati. Zakaj že?
– Da na UVHVVR niso seznanjeni s tem, da nekatera zavetišča od najditeljev zapuščenih živali zahtevajo, da se najprej dogovorijo z njihovo pogodbeno občino, šele potem poberejo žival?? Neverjetna neobveščenost – ali zgolj sprenevedanje? Mi imamo črno na belem za dve zavetišči, ki to zahtevata: Horjul in Zonzani. Čeprav je tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3097/2016, zapisano, da je taka zahteva do najditeljev v nasprotju z zakonom, imamo dokaze za vsaj še en primer, ko je Zavetišče Horjul od najditeljice mačke to zahtevalo še po sodbi. Najditelji ponavadi ne vedo, da ta zahteva ni zakonita, pa se pač uklonijo. Mogoče bodo pa naslednjič raje pogledali stran, da se izognejo sitnostim. To je za dobrobit zapuščenih živali zelo škodljivo, nekatera zavetišča delajo po svoje, ker je tako bolj udobno in ker lahko, na UVHVVR pa s tem sploh niso seznanjeni. Najditeljem se pa ponavadi po tem, ko končno uspejo oddati žival v zavetišče, s tem več ne ljubi ukvarjati, namesto da bi napisali prijavo.
Srčno upamo, da bodo neoddani psi po zavetiščih res lajali do naravne smrti, medtem ko bo karavana po stari navadi hodila mimo.
