DELLINA RESNIČNA ZGODBA OD A DO Ž

Ime mi je Della, čeprav v mojem rodovniku piše, da sem Orietta. Na svet sem pokukala 1. 2. 2018 v eni izmed številnih italijanskih psarn. Kot dizajnerski prodajni artikel sem pristala pri kupcih, s katerimi sem skupaj z ostalimi pasjimi člani skupine, 6 nas je bilo, prepotovala dobršen del Evrope, večinoma sem bila v zadnjem delu kombija, v boksu.

Na poti preko Slovenije pa se jim je nekaj zataknilo in s Silverjem sva postala odvečna prtljaga. Po čudnem naključju sva oba pristala pri mami Lajki. Ker je bil Silver v dobri kondiciji in je imel urejene dokumente, je takoj po kastraciji odšel v prečudovit nov dom – prava gneča je bila okoli njega. Jaz pa sem bila v res žalostnem zdravstvenem stanju (shirana, z uroinfektom, zunanjimi in notranjimi zajedavci, vnetjem ušes, kože…). Nisem bila niti cepljena niti nisem imela potnega lista.

Zame je bilo vse novo – novi obrazi, novo okolje, novi pasji prijatelji. Kadar sem bila iz kakršnegakoli razloga nezadovoljna, vznemirjena, ali sem želela uveljaviti svojo voljo, sem se polulala in pokakala kar v hiši – mojega opozorila na nelagodje ni bilo moč spregledati. 😉 Iz dneva v dan sem se bolje počutila. Mama Lajka je poskrbela, da sem dobila veterinarsko pomoč, odpravljali smo eno težavo za drugo. Moji novi pasji prijatelji so me z veseljem sprejeli in naučili, da lepo pasje življenje ne pomeni ždenja v boksu in potrpežljivega čakanja, da bom na vrsti za sprehod in za kanček skrbnikove pozornosti, ampak to pomeni vse kaj drugega. Bila sem vesel in razigran pasji otrok, ušpičili smo marsikatero neumnost. Nobenega wannabe kinologa, ki bi bil pripravljen pomagati pri moji oskrbi in vzgoji, takrat ni bilo blizu, pa je Lajka prosila za pomoč – no, pa saj mama kar obvlada svoje poslanstvo, se ni za bat.

Ker ima mama Lajka rada vse urejeno po črki zakona, me je želela cepiti in po zakoniti poti vpisati v slovenski register. Kakšna napaka! Mar bi se raje “znašla” – tako kot veliko drugih! Stric inšpektor, v čigar roke je padla moja vloga za vpis v slovenski register, se je odločil, da bo prav na mojem primeru treniral strogost. Sploh ne vem, zakaj me je obravnaval, kot da sem prišla iz tretjih držav, če pa sem pa imela italijanski čip in prinesla s seboj originalni rodovnik!? Iz tega razloga sem se morala z udobnega kavča preseliti v zavetišče, v karanteno. Zaradi konstantnega pritiska strica inšpektorja sem bila tudi na vrat na nos cepljena proti steklini, čeprav moje zdravstveno stanje še vedno ni bilo najboljše. Po opravljenem titer testu sem lahko odšla nazaj domov k mami Lajki na kavč in v družbo svojih treh pasjih sostanovalcev.

Sedaj sem v novem domu, kamor me je mama Lajka podarila z najboljšim namenom – da pridem v strokovne roke, ki imajo s to pasmo v Sloveniji in tujini ogromno izkušenj, zaživim lepo pasje življenje in naredim na Lajkinem kavču prostor za drugega kužka, ki potrebuje pomoč. Nastala pa je drama epskih razsežnosti, v kateri pod odrskimi lučmi nastopajo hrabri, nadvse požrtvovalni nad-reševalci, ki naj bi se v potu svojih obrazov noč in dan ubadali z mano. Baje da imam toliko zdravstvenih težav in genetskih napak, da je groza in strah. Uroinfekt, hipoplastično vulvo, nerazviti notranji organi – karkoli že pač to pomeni, pa da sem inkontinentna, da imam hudo displazijo kolkov, pa še bi lahko naštevala. Za pse moje pasme s tovrstnimi težavami je priporočljiva vitka verzija postave, ne pa taka, ki spominja na kanalizacijsko cev – jaz pa vzhajam s hitrostjo trojanskega krofa. Še dobro, da je mama Lajka poskrbela za mojo sterilizacijo, da se moja očitno zelo slaba genetska zasnova (saj je vse zgoraj našteto posledica vzreje) ne bo več prenašala v naslednje generacije. Aja, baje sem tudi psihotik, ali morda celo psihopat, ki potrebuje nad-strokovno pomoč (se vidi na posnetkih in slikah, da sem popolnoma “razštelana”, kajne ?!

Zagotavljam vam, da pri mami Lajki nisem bila taka. Bila sem čisto kul mlad kuža – tako kul, da bi me mama Lajka najraje spet videla nazaj na svojem dvorišču, kjer vlada dobra in pozitivna energija, in kjer bi bila ponovno srečna, malo prismuknjena pasja frklja. Tam bi lahko s prijatelji spet cel dan tekala po velikem ograjenem dvorišču in uganjala norčije, ne pa ure in ure ždela v boksu in čakala na … kaj že?

Tako, to je moja ena in edina, predvsem pa resnična zgodba, brez domišljijskih elementov in dramatiziranja. Veste, kar mama Lajka reče ali napiše, vedno lahko tudi dokaže – tako na svojem dvorišču kot po potrebi tudi kje drugje, na primer pred strogimi strici in tetami v črnih haljah.

Video 1 (Della in prijatelji): TUKAJ

Video 2: TUKAJ

Video 3: TUKAJ

Uredi