Zdaj leži tule ob meni. Pravzaprav leži na moževi strani, ker je njegova postelja že prazna, a še vedno topla. Mia ji je ime. Neustrašna in pogumna mačja mati, ki je sredi gozda iskala pomoč, ker je bila na koncu svoji moči. Popolnoma shirana, kost in koža, je po poti hodila proti meni in klicala. Nekaj dni sem ji nosila hrano in vedela sem, da ima nekje mladiče. Našla sem jih, skrbno skrite v gostem grmovju, komaj so odprli oči. Na srečo sem uspela vse ujeti in sem jih odpeljala domov. Danes so vsi v toplih in ljubečih domovih – saj se spomnite legla mikrosporičnih Lajkarjev, kajne? Mamica Mia pa mi je tako sedla v srce, da se od nje nisem mogla ločiti. To sem ji obljubila že takoj drugi dan, samo tega še nisem vedela, kako bom v to prepričala tudi moža. A nama je uspelo, predvsem njej, s svojo posebno elegantno držo, izjemno bistroumnostjo in mirnostjo.
Zakaj sem začela s to zgodbo? Zato, ker vem, da veliko njih te sreče nima. S tem, ko je Lajka sprejela v svoj krog varovancev Mijo in njene otroke, nam je uspelo pretrgati krog trpljenja za 7 mačjih bitij, pravzaprav nekaj sto njih, saj je imela med svojimi šestimi otroki kar pet samičk!
Velikokrat slišim reči ljudi “saj se bodo znašli, saj so živali”, “saj se bodo zlizali, v naravi je tako”, a naj vendarle zapišem in podčrtam, da so zaradi našega brutalnega in grobega posega v naravni habitat najkrajšo potegnile prav živali, takoj za njimi pa mi, ljudje, a žal se tega večina (še) ne zaveda. Živali se ne “zližejo” nič bolj kot mi ljudje, tudi one potrebujejo pomoč, kar smo povzročili ljudje. V isti meri, kot smo mi prizadeti zaradi onesnažene vode, zemlje, zraka, so prizadete tudi one. Da, če zagovarjamo, da pravila narave in selekcije veljajo zanje, se moramo zavedati, da bi morala veljati tudi za nas, a temu močno nasprotujemo. V luči virusa COVID 19 je to še posebej očitno. Nihče noče umreti, vsak od nas si želi živeti svoje eno in edino življenje. Sprejemamo ukrepe, da bi zaščitili drug drugega, medtem pa kompletno spregledamo in ignoriramo (že stoletja dolgo!), da so živali tudi živa čuteča bitja, ki si tako kot ljudje, želijo živeti svoje eno in edino življenje – po možnosti brez trpljenja in nenehnega eksistenčnega strahu.
Vemo, da tega privilegija niso deležne mnoge živali. Sploh tiste, katere smo določili za našo hrano. Določili smo jih povsem naključno, kar dokazuje to, da v nekaterih delih sveta z nami mnenja o tem, da je pes za na kavč, ne delijo in jih imajo na krožnikih. Zato jih ostro obsojamo, podpisujemo peticije, bojkotiramo in to verjetno istočasno, ko imamo na krožniku jajca s slanino, sendvič s šunko, krompir s kotleti, solato z “zdravim” belim piščančjim mesom. Razumete, za kakšno kognitivno disonanco pravzaprav pri tem gre? O živalih (predvsem rejnih) gojimo zelo trdna prepričanja, da so na svetu samo zato, da koristijo ljudem. To se nam zdi samoumevno, kajti gre za neke vrste družbene norme. Takega odnosa smo se priučili od generacij pred nami. Človeštvo z veseljem uporablja (in zlorablja) pridobitve tehnološkega napredka, a odnos do živali se pri marsikomu ni premaknil iz srednjega veka.
Vendar pa nas vse več spoznava in se vsak dan bolj zaveda, da so živali živa čuteča bitja, ki posedujejo občutke, čustva, inteligenco, se znajo veseliti, biti žalostne in kar bi moral biti zadosten razlog, da prenehamo z njihovim izkoriščanjem, ker jim povzroča trpljenje.
.
Da ne bom predolga, naj zaključim z zgodbo o slonu, ki so mu v njegovem otroštvu zavezali okoli noge tanko verigo, na palici, zabiti v tla. Ko slon zraste in bi s svojo močjo palico lahko z lahkoto izpulil, tega ne naredi, saj v sebi še vedno nosi trdno prepričanje, da se to ne da.
Želim nam vsem, da bi to palico znali izpuliti. Tako v odnosu našega razumevanja živali, kot tudi v odnosu do sveta, življenja okoli nas in nenazadnje lastnega življenja.
Jadranka Juras
