RAZMIŠLJANJE OB SVETOVNEM DNEVU ŽIVALI
Počasi se premika, prepočasi za živali – vsa ta naša skrb, vsi ti dnevi živali. Zato letos ne bom pisala o tem, kako smo kot civilizacija popolnoma zavozili, saj to je menda jasno že čisto vsakemu, ki ne živi ravno v jami sredi pragozda. Pisala bom o posebnem prijateljstvu, ki sem ga imela priložnost doživeti in živeti. Pisala bom o psici, ki je pred desetimi leti prišla v moje življenje. O tem, kakšno srečo sem imela, da sem dobila priložnost čutiti brezpogojno ljubezen.
Pred leti, ko sem bila še redna sprehajalka v Zavetišču Ljubljana, sem spoznala veliko psov. Če bi imela možnost, bi vsak konec tedna kakšnega odpeljala domov, a žal to ni bilo mogoče. V tem obdobju sem načrtovala selitev na svoje – in dva meseca pred tem sem jo zagledala. Stala je popolnoma izgubljena sredi pesjaka, shirana do kosti, neskončno žalostnega pogleda. Z moje strani je bila to ljubezen na prvi pogled. Začeli sva skupaj hoditi na sprehode – in takoj sem vedela, da sva se našli. Noč pred posvojitvijo sem sanjala, da jo je nekdo posvojil pred mano in teh sanj se še vedno živo spominjam. Zbudila sem se v hudem strahu, da se sanje morda niso uresničile. Z mamo sva odšli v zavetišče – in ona je bila še vedno tam in čakala name. Ko smo uredili papirje, sva se odpeljali novemu življenju naproti. Najprej v trgovino s pasjo hrano, kjer me je bilo pošteno sram, saj je bila psička hudo shirana. Seveda nisem želela, da bi ljudje mislili, da je taka zaradi moje nemarnosti. Ker je vse naokoli tako dišalo, se je vestno lotila jemanja hrane iz škatel in tako sva odšli domov z goro priboljškov. Ker smo imeli doma že dva psa, smo se dogovorili, da bo psička do selitve živela pri moji prijateljici. Ampak že naslednji dan je moja mama rekla, da naša punca pa že ne bo pri tujih ljudeh – in prišla je k meni.
Ne znam opisati občutkov, ki sem jih ob pogledu nanjo imela od prvega do zadnjega dne. Enostavno se je nisem mogla nagledati, oboževala sem jo. Že na prvem sprehodu izven zavetišča sem jo spustila s povodca – no, tega sicer ne počnite. ? Popolnoma sem ji zaupala in vedela sem, da tudi ona zaupa meni. Nikoli me ni spustila iz svojega vidnega polja, najbolj od vsega se je vedno bala, da bi bila ponovno zapuščena. Kasneje sem izvedela njeno zgodbo in se celo srečala z njeno prvo skrbnico. Zgodba, ki je polna človeške in živalske bolečine.
Potem sva začeli obiskovati pasjo šolo za zavetiške pse in najino prijateljstvo se je iz dneva v dan poglabljalo. Kasneje sva se preizkusili še v agilityu. Vse je znala, vse je vedela. Včasih se mi je zdelo, da enostavno vibrirava na isti frekvenci in da je najina neverbalna komunikacija bistveno močnejša od verbalne.
Skupaj sva bili 24 ur na dan, zelo redko sem jo puščala samo. Bili sva kot “rit in srajca”, najboljši prijateljici. Vendar pa je meni pomenila še mnogo mnogo več. Bila je moja učiteljica. Naučila me je, kaj pomeni biti strpen, umirjen. Vsak njen pogled mi je povedal bistveno več kot na tisoče človeških – pogosto nepotrebnih – besed. Samo bila je in to je bilo dovolj, da sem vedela, da moram postati boljši človek.
Skupaj sva preživeli osem let in pol. Osem prekleto prekratkih let, osem let, napolnjenih s strahom, da je enkrat ne bo več, da jo bom po vsej verjetnosti preživela. Vse se je popolnoma nenapovedano tistega dne zgodilo v samo nekaj urah. Ko je ležala na veterini, po vsej verjetnosti globoko v nezavesti po možganski kapi, sem ji rekla, da jo pustim, naj gre, če preveč trpi. Da si želim, da ostane z mano, ampak da moje želje niso pomembne. Preveč sem jo ljubila, da bi jo za vsako ceno vezala nase in na ta svet. Nisem mogla biti sebična, vedela sem, da jo moram spustiti, kajti prava ljubezen deluje v najvišje dobro. In je šla. Tako nenadoma, kot je prišla. Priznam, z njeno smrtjo se nisem sprijaznila. Vsak dan jo pogrešam. Tako zelo jo pogrešam. Je bitje, ki bo v mojem srcu živelo do konca mojih dni. Moja psica. Moja Kaja.
Želim si, da bi ljudje zmogli v vsakem bitju videti osebnost, potencial, iskrico kozmosa in ljubezen ne glede na to, ali gre za človeka ali žival. Kajti vsi mi si želimo biti razumljeni, sprejeti in ljubljeni – ne samo na Svetovni dan živali, temveč skozi celo leto. Živali v svojih dušah nosijo modrost, na katero smo ljudje že zdavnaj pozabili. Modrost ŽIVLJENJA.
Jadranka Juras
