LAJKI V SPOMIN –
Minilo je 60 let, odkar je bila Lajka, potepuška psička z moskovskih ulic, žrtvovana za razkazovanje mišic med dvema velesilama v vesoljski tekmi.
Kadar se o Lajki govori in piše, se uporabljajo besede hrabra, junaška, pogumna …, da je odprla človeštvu pot k zvezdam in podobno. V resnici pa je bila Lajka uboga brezdomna psička, kakršnih je še danes mnogo preveč. Tehnologija je v 60 letih od njene smrti noro napredovala, bivanje ljudi v vesolju ni več nič posebnega, a formule za rešitev problema brezdomnih živali in še mnogih drugih v zvezi z njimi (npr. vsakodnevno izumiranje živalskih vrst zaradi človekovega pohlepa in s tem povezanega škodljivega vpliva na okolje) pa do sedaj še nismo bili sposobni odkriti.
Lajka je bila zagotovo pogumna, neustrašna, iznajdljiva psička, saj se je morala boriti za preživetje, dokler je ni nekdo pobral z ulice in so jo zavestno obsodili na smrt. Verjetno je bila prvič v življenju dobro hranjena, na toplem, verjetno so jo sem ter tja tudi počohljali – in verjetno je prvič v življenju tudi začela zaupati ljudem.
Zagotovo pa ni imela prav nobenih ambicij, da bi človeštvo popeljala med zvezde in zagotovo je bila zelo preplašena in zmedena, ko so jo namontirali v Sputnik 2 in izstrelili v vesolje, kjer je umrla na tak ali drugačen način. Zato Lajkina zgodba ni zgodba o junaštvu in napredku človeštva, temveč samo še ena izmed mnogih zgodb o brezmejni antropocentričnosti človeške vrste, ki z vse večjo naglico uničuje naš čudoviti planet.
Foto: vir svetovni splet
