V RAZMISLEK …

Foto: vir svetovni splet

V RAZMISLEK …

Tudi Murijev prihod nas je spravil v kontemplativno stanje in ponovno spodbudil k razmišljanju, v kakšni družbi živimo. Lestvica vrednot se vedno hitreje spreminja (na slabše), na najvišjih mestih se šopiri zgolj materialno ter zadovoljen in potešen ego, kateremu mora ne glede na kolateralno škodo s poti vse, kar ga moti in obremenjuje.

Problem pa nastane, kadar so moteči elementi živa čuteča bitja. Da, želimo govoriti o živalih, ki ostajajo za skrbniki, katerih življenjska pot se je končala ali pa so postali nesposobni skrbeti tako zase kot tudi za svoje živali. Praviloma gre za starejše živali, največkrat pse in mačke, ki so bile pogosto edina družba ostarelim ljudem, saj ti isti sorodniki, ki tako postanejo dediči, prej niso imeli časa velikokrat priti na obisk. No, za Božič in Veliko noč že, dokler je bila mama še pri močeh in je hiša dišala po potici in drugih dobrotah, z leti in s pojemanjem moči je pa časa za obiske vedno bolj “primanjkovalo”.

Vse več klicev sprejemamo na to temo, včasih tudi tri, štiri na teden. Nismo še čisto na jasnem, ali je to premik v pozitivno ali negativno stran. Ali sedaj nasledniki vsaj poskušajo poiskati pomoč, medtem ko so prej žival enostavno eliminirali, ali pa narašča število dedičev, ki jim ni mar za usodo živali, ki jo je zapustnik imel rad, in nimajo nobenega spoštovanja ne do zapustnika ne do čutečega živega bitja, po drugi strani pa si ne bi radi preveč obremenili vesti s terminalnimi “rešitvami” tovrstnega problema.

Vsebino pogovorov lahko strnemo nekako takole: nekdo je umrl ali odšel v dom za starejše občane, pri hiši sta ostala kuža in/ali muca, ki pa ju nihče od naslednikov ne more/ne želi vzeti. Zavetišče so že klicali, ampak so packi zahtevali plačilo pristojbine!? Pijavke zavetiške, le kaj si drznejo, mama je imela nizko penzijo, le od kod naj vzamemo teh 200 eur??? Da bi odprli svoj tošeljček? To pa ne, saj žival ni moja…a niste društva za to ustvarjena, da pomagate živalim? Ja, no, če pa to drži, pa pridite danes popoldne po psa in dve mački (v zaselek, za katerega nikoli niti slišali nismo), saj ne morejo ostati sami. No, mački se bosta že znašli, pa tako ali tako ne bosta več dolgo, sta že stari, ampak pes bo pa težko poskrbel zase, ker je na verigi, pa ne more nikamor…. Ja, prav, če pa ne morete vzeti, ga bomo pa na injekcijo peljali, saj je tudi on že 8 let star…

Da ne boste mislili, da smo zgornje navedbe zelo karikirali. Žal jih ni bilo potrebno, so zgolj povzetek pogovorov – po resničnih dogodkih. Ampak zanimivo je pa to, da za preostanek zapuščine doslej še nikoli ni bilo problema najti naslednika, verjetno okoli tega nastane prava gneča. Še nikoli nam namreč nihče ni ponudil nič drugega kot pa živali.

Za Murija je iskal in tudi našel pomoč pripadnik mlade generacije sorodstva Murijeve bivše skrbnice, za vse ostale je obstajala le ena opcija: evtanazija. Hitro in enostavno. To, da bi bila ne samo nemoralna in neetična, ampak tudi nezakonita, ni nikomur od njih prišlo na misel. Samo da problem v obliki Murija čim prej izgine. Muri je imel veliko srečo. Na primer: nedavno preminuli Pal je pred šestimi leti ostal pri hiši sam, priklenjen na verigo, med navlako v na pol podrti lopi. Bojimo se, da določen del takihle živalskih sirot, ki postanejo dediščina, konča na še bolj krut način – izginejo čez noč. Seveda nihče ne ve, kam. Hitro in poleg tega še poceni.

Žal se skrbniki še vedno vse premalo zavedajo, da bodo njihovi živalski prijatelji in dolgoletni sopotniki ostali prepuščeni naslednikom na milost in nemilost. Sicer je težko razmišljati o prihodnosti v smislu “kaj bo z mojimi živalmi, ko/če mene več ne bo”, ampak v tem primeru bi bilo to nujno potrebno. Treba je pretehtati možnosti, preceniti naslednike, koliko so v tem smislu zanesljivi, in pravočasno in uradno skleniti dogovore, ki bodo zagotavljali varnost vašim živalim tudi v primeru, če bi se zgodilo kaj nepredvidenega in sami ne bi mogli več skrbeti zanje.

Naša dolgoletna prijateljica in podpornica – gospa je še popolnoma pri močeh za skrb za svoje živali – nam je zaupala svojo zgodbo: že v mladih letih je njo samo doletela začasna nezmožnost, da bi poskrbela za svojo žival. Ko se je vrnila iz bolnišnice, njene psičke ni bilo, čeprav so ji ves čas zagotavljali, da je z njo v se v redu. Ugotovila je, da so sorodniki medtem psico brez njene vednosti oddali, posvojitelj pa je zatrjeval, da je psička ušla. Gospa psičke nikoli več ni našla – in to ni bila njena edina slaba izkušnja v zvezi z našo današnjo temo.

Sedaj z možem živita sama in imata dva pasja seniorčka. Psička je imela veliko srečo, saj jo je gospa dobila prav na tak način, na katerega želimo opozoriti: oddali so jo dediči, ki so se temu delu dediščine želeli kar najhitreje odpovedati. Skratka: gospa je doživela obe možni situaciji – ko so njej bližnji odtujili njeno psičko, pa je bila gospa še kako živa in le začasno fizično ni mogla skrbeti zanjo, in ko je pomagala tuji živi dediščini, da je ni doletela kakšna kruta usoda. Zato se je odločila pravočasno poskrbeti za svoji živali, za primer, če ne ona ne mož ne bi mogla več poskrbeti za njuna seniorja. Z društvom, ki mu najbolj zaupa, je sklenila pisni, notarsko overjeni dogovor, da v takem primeru za živali poskrbi društvo, za pokritje stroškov oskrbe pa je namenila društvu določene predmete, ki se nahajajo v stanovanju.

Seveda je treba vedeti, da morajo biti ljudje, ki bi jim na tak način svoje živali zaupali, zaupanja tudi vredni, in da bodo pošteno in častno izpolnili vse, k čemur so se obvezali.

Vsakemu skrbniku in njihovim živalim želimo, da do potrebe po realizaciji takih dogovorov sploh ne bi prišlo in da se sklepajo zgolj za vsak slučaj. Želimo tudi, da bi nasledniki že vsaj iz spoštovanja do zapustnikov poskrbeli za njihove živali in da bi se zanje ravno tako pulili kot za preostali del dediščine. Ker pa izkušnje kažejo, da gre trend ravno v obratno smer, pa predvsem skrbnikom, ki živijo sami in so že v zlatih letih, polagamo na srce: ne hazardirajte z usodo vaših živalskih prijateljev, če vam tok življenja onemogoči skrb zanje. Dobro tudi razmislite, komu bi jih zaupali – ni vse zlato, kar se sveti, pa naj bodo to vaši najbližji ali čisto nekdo tretji. Naj bo vse napisano, podpisano in overjeno, čeprav tudi to ni nobena garancija, če nekdo podpisuje s figo v žepu. Najbolj pomembno je, da dogovor sklenete s pravim človekom oziroma s pravimi ljudmi.

 

Uredi