GIPSY (ex Piki) IZ SVOJEGA DOMA oz. ZGODBA O POSVOJITVI POSEBNEGA PSA

GIPSY (ex Piki) IZ SVOJEGA DOMA oz. ZGODBA O POSVOJITVI POSEBNEGA PSA –

PIKIJEVA ZGODBA: TUKAJ

Namesto novoletne voščilnice smo od Gipsyjeve posvojiteljice prejeli pismo, ob katerem se zbudijo spomini, v oči se prikradejo solzice sreče in še enkrat se zavemo, da čeprav je pri našem delu na momente “za scagat”, je vredno riniti dalje in dalje … gospa Jožica, iz srca hvala. ❤️

“GIPSYJEVA ZGODBA
Težka veriga okoli vratu. Vaški psi, ki so ga ovohavali in jim ni mogel pobegniti. Čudni glasovi živali, ki so bile nekje blizu, pa jih ni videl. Vedno pripravljen na pobeg in potep po tipajoči temi. »Čuden je«, so govorili in ga znova in znova dajali na verigo. Nekje vmes so še ugotovili, da je čuden, ker je slep. Verjetno je bila veriga dobra stvar zanj, da se kam ne izgubi. Potem pa …
Kastriranje in čuden občutek omame iz katere se je zbujal v nekem novem svetu, pri nekih novih ljudeh.
Tisto prvo noč sem z njim ležala v njegovem ležišču. Da ga ne bi bilo strah. Tako boleče in žalostno je stokal. Objemala sem njegovo drhteče telo in na dlani čutila droben utrip srca. Proti jutru sva se preselila na kavč, da sem se tudi jaz malo naspala.
Pri prvem pregledu pri veterinarju se je tesno stisnil k meni in zaril glavico pod mojo pazduho. Veterinar me je nekako začuden vprašal: »Kako to, da ste ga posvojili?« A je utihnil, ko je videl ta najin stik.
Po petih dneh skupnega bivanja, med tem se je že tudi seznanil z mojo vnukinjo in vnukom, sem šla v trgovino in ga prepustila njunemu varstvu. Kmalu sta me poklicala, naj se hitro vrnem, ker Gipsy tako zelo joče, da ga ne moreta umiriti. Nisem razumela, zakaj je jokal, ko pa sva se komaj privajala drug na drugega in je tudi moja vnuka že poznal. Očitno je med nama bila ljubezen na prvi dotik.
Najini prvi sprehodi so zanj bili precej negotovi. Plašili so ga mimo vozeči avtomobili in novi zvoki, ki jih ni bil vajen. Tako sem ga čez prehode nosila, ker je kar otrpnil, ko je slišal bližajoči avtomobil. Kdaj sem tudi pozabila na njegovo slepoto in se je zaletel v deblo mladega drevesa v kostanjevem drevoredu. Boleče je zacvilil in se potem tolažil v mojem naročju. Med gledanjem televizije, se je hudoval na mukanje krave »Milke« in druge zvoke živali, ki so prihajali iz televizije.
To pišem, da ne pozabim. Kajti zdaj je vsega tega že navajen. Pri prehodu se ustavi na moj »stoj«, odreagira na vsako mojo besedo »pazi«, tako da upočasni korak in začuti trzljaj povodca, kam se naj izogne, oziroma sledi mojemu koraku. Včasih imam občutek, da ima preštete korake na znanih poteh, saj kar sam zavije k robu pločnika, da bi prečkal cesto in to prav pri prehodu ali tik ob njem. Tudi robove pločnika ima »preučene«, saj ob robu poskoči. Včasih se, kadar se sam giblje po dvorišču, zmoti le še pri prestopanju vhodnih stopnic in se privzdigne v prazno. Kadar sva na sprehodu kje, kjer ga lahko izpustim, se zaradi zaupanja, da ga bom opozorila na nevarnost, oddalji le nekaj metrov in ko mu rečem, da greva naprej, veselo steče naslednjih nekaj metrov. Na »sem«, se v trenutku obrne v mojo smer, pride do mene in sede. Seveda tudi zaradi posladka
Edino, kar ga spravlja iz tira, da laja, poskakuje in brezglavo teka sem in tja, je zvok žaluzij, ko jih v sosednjih oknih spuščajo sosedje. Na domače spuščanje in dviganje sem ga navadila, zunaj pa kar ponori. Ga zvok spominja na žvenket težke verige, ki se je vlekla za njegovim drobnim telescem, ko se je premikal? Neka stara neprijetna izkušnja? Neka stara žalost, ki je za vedno izginila …”

Uredi