LAJKA RAZMIŠLJA OB SVETOVNEM DNEVU ŽIVALI
V zadnjih tednih Slovenijo pretresajo številni primeri in slike mučenja živali. Kužek, ki je bil pretepen odvržen v kanto, mucek, ki je podlegel poškodbam na veterini po tem, ko naj bi ga brutalno pretepli otroci, smrt medveda Mitka, za katerega so se leta dolgo borila tako slovenska društva za pomoč živalim kot tudi tuje društvo “Four paws”, da bi njemu in ostalim medvedom, ki delijo njegovo usodo, omogočili boljše življenje v rezervatu, ne pa na nekaj kvadratnih metrih betona. Mitko dotika mehke trave in vonja dreves ni dočakal, se bomo pa borili dalje, da najdemo nekoga na Ministrstvu za naravne vire in prostor, ki bo premogel toliko volje in čustvene inteligence, da bo končno spisal odločbo, da so pogoji, v katerih ti medvedi bivajo, neprimerni, neživljenjski in vsega obsojanja vredni! Alternativa za te trpine obstaja in to je rezervat, ki jim na široko odpira vrata, a si lastniki teh medvedov agresivno prizadevajo, da medvedi ostanejo, kjer so. Ker jim prinašajo biznis, seveda!
Čeprav se zdi, da je mučenja več in se ljudje upravičeno sprašujejo, kaj se dogaja in kam kot človeštvo gremo, pa je dejstvo, da mučenja ni več kot v preteklosti, le mi smo postali na to bolj občutljivi in reagiramo. Še nedolgo nazaj je bilo v slovensko tradicijo vgrajeno, da si psa, ko si se ga naveličal ali je ostarel, enostavno potolkel, ustrelil, vrgel v kanto ali pa pač v bližnjo jamo. Vsi so vedeli in vsi so molčali. Saj je “samo pes”. Danes pes ni več “samo pes”, danes je vse več ljudem za pse mar in niso tiho. Ljudje prijavljajo, ne molčijo več. In zato se zdi, da je mučenja vse več, a ga je v resnici manj. Ker mučitelji vedo, da jih bo okolica za njihova dejanja obsojala, se zgražala in ukrepala. Drugače je v primeru mačk, saj le-te v Sloveniji še kar niso dočakale obveznega čipiranja kljub večletnim prizadevanjem in pozivom zakonodajalcu, naj to vendarle uredi. Mačke so potrošna roba. Kar izginejo in pridejo nove. Mačke pač povozi avto, zastrupi sosed, odnese lisica ali podležejo boleznim… Tako pač je, bo pa prišla nova, saj jih je veliko, ki iščejo dom. Res je, veliko jih je. Sploh zadnja leta jih je ogromno in nikomur od nas ni jasno, kaj se dogaja. Pa vendar – verjetno jih je veliko tudi zato, ker danes utapljanje in drugačne oblike pobijanja mladičev niso več nekaj, kar je del slovenske tradicije, ampak je tudi to družba začela jasno in glasno obsojati. In zato se zdi, da je mladičev vse več. Pa jih ni, samo preživi jih danes več kot nekoč. Je pa žal še vedno prevelika doza slovenske tradicije vsebovana v miselnosti, da so sterilizacije/kastracije čisto odvečno delo in nepotreben strošek, čeprav se tudi vse več občin vključuje v reševanje problema odvečnih mladičev s subvencijami za te posege tudi za lastniške muce.
Lani smo dobili novelo Zakona o zaščiti živali. Kaj se je od takrat spremenilo? Ne veliko, so se pa zarisale določene smernice, ki za živali nakazujejo pot v boljšo prihodnost in predvsem pot k še boljšim novelam, ki bodo dorekle stvari, ki so s to novelo ostale odprte. Bo pa seveda svoje moralo prispevati tudi pravosodje, kjer se primeri mučenja vse prevečkrat zaustavijo, ali pa so storilci absolutno premalo sankcionirani.
Problemov je veliko, a le-te se zakonodajalec rešuje bistveno hitreje, ko nanj pritisne javnost ( = volivci). In javnost ima mučenja živali dovolj. Želimo si tudi, da bi enako prizadeto reagirali na mučenja rejnih živali, saj je trpljenje živali v panogi pridobivanja hrane neprimerljivo hujše in predvsem številčnejše.
Za konec pa še bližajoči se epilog, ki se bo kmalu odvil na sodišču, in sicer v primeru odvzema psa z odločbo veterinarske inšpekcije. Pes je bil zaradi neprimernih razmer in zanemarjanja trajno odvzet in nameščen v zavetišče. Oseba, kateri je bil pes odvzet, je izvedela, v katerem zavetišču je pes nameščen in pričela groziti osebju, kar počne še danes. Upravičeno se sprašujemo, kakšen je bil odnos te osebe do psa, če še ljudem odkrito grozi – domnevno celo s strelnim orožjem? Dejstvo je tudi, da inšpekcija živali ne odvzame kar tako, temveč gre res za precejšnje zanemarjanje in mučenje, da do odvzema sploh pride.
Srčno upamo, da sodišče ne bo sodilo v prid nasilnežu in kršitelju ter mu vrnilo psa, kajti v preteklosti je bilo prav pravosodje tisto, kjer so celo najbolj razvpiti primeri mučenja živali zvodeneli. Četudi je bila obsodba dosežena, so bile kazni smešno nizke – z velikim razumevanjem do olajševalnih okoliščin za storilca, živali pa obravnavane kot “predmeti nizke vrednosti”.
Ko se bliža 4. oktober, postane vsa ta problematika bolj živa, več se o njej razmišlja, piše, ozavešča… a žal se že v naslednjih dneh vse vrne na stare tire. Želimo si, da bi lahko v bližnji prihodnosti lahko na podlagi korenitih sprememb v dobrobit živali glasno zavriskali: Eppur si muove (In vendar se vrti)! Vrtelo se bo samo, če bomo mi, vsak posameznik, zavrteli to kolesje, kajti od drugod premikov ni pričakovati .
