UVOZ PSOV – PROBLEM ALI REŠITEV?

UVOZ PSOV – PROBLEM ALI REŠITEV?

Na spletu lahko zasledimo nešteto oglasov in “žalostnih zgodb” psov iz tujine (Hrvaška, Bosna, Srbija, Romunija, Grčija, Irska, Španija, verjetno smo izpustili še kar nekaj držav, ker se njihov seznam povečuje s svetlobno hitrostjo). S tem se ukvarjajo društva, skupine in posamezniki, ki se jih skorajda ne da več prešteti in to ne gre za kakšnega psa sem ter tja, ampak na stotine v enem letu. Vse lepo in prav – živalim v stiski je treba pomagati po najboljših močeh, saj si same ne morejo, vendar pa je kruto dejstvo, da je populacija nikogaršnjih živali že na območju Slovenije tolikšna, da je nemogoče vsem zagotoviti primerne domove. Uvoz živali iz drugih držav situacijo še dodatno poslabšuje.

Res je, da živijo brezdomne živali v državah Balkana v težkih razmerah in da potrebujejo pomoč, saj se oblasti za ta problem, ki jim je že zdavnaj zrasel preko glave, nič kaj dosti ne brigajo, posamezniki ob koritu pa si polnijo lastne žepe s sredstvi, ki v glavnem prihajajo iz (dokaj naivne) tujine. Nekaj let nazaj smo slišali tole zgodbo od prostovoljke, ki je hodila s staro razmajano kripo po pse na bosansko mejo in jih vozila v Slovenijo ter jim iskala domove: Ona čaka ob svojem skromnem vozilcu na »rešitelje«, da ji pripeljejo dogovorjeno število psov. In ti jih res pripeljejo v novem terencu, poberejo lepo število evrčkov za stroške vseh vrst, ki so jih baje s temi živalmi imeli, predajo pse in odbrzijo. No, ženska je pobasala pripeljane pse, jih stlačila v avto, tudi nekako spravila preko slovenske meje, ampak takrat se je vse skupaj šele začelo: živali so bile nekastrirane/nesterilizirane, potrdila o cepljenju so bila sicer predložena, ampak vprašanje, kaj bi pokazali titri, in seveda je bilo treba najti tudi vsaj začasne, kasneje pa tudi stalne domove.

Prvič, pa tudi še drugič, pomisliš: Dobro, bomo pomagali to pot, ko je že ravno kriza nastopila – ampak potem sprevidiš, da temu ni ne konca ne kraja in da je tak način reševanja ogromnega problema brezdomnih psov konkretno v Bosni enako učinkovit, kot bi z otroško kanglico gasil gozdni požar. Pri tem pa še tvegaš, da se pošteno opečeš. Ko pa sešteješ vse stroške, ti je pa jasno, da bi se s tem denarjem ob dobri organizaciji in povezovanju z lokalnimi aktivisti in veterinarji iz pravega testa dalo sterilizirati lepo število psičk kar tam – na izvoru problema. Koliko legel se z eno samo sterilizacijo lahko prepreči, pa z lahkoto lahko izračuna vsak sam. Izredni dogodki, kot so naravne katastrofe in izbruh problematike pasjih bojev pa dajo rednim uvoznikom še dodatnega vetra v jadra.

In tu se skriva bistvo: taki problemi se rešujejo na licu mesta – tam, kjer so nastali. Vsa razpoložljiva pomoč pa seveda prisrčno dobrodošla. Res pa je, da tak način ne prinaša toliko medijske pozornosti in ploskanja občinstva kot npr. letalski prevozi psov iz Grčije. Bolj malo kamer je tam, zato pa veliko garanja in odrekanja – to vedo vsi, ki so kdaj kaj takega ali podobnega počeli.

In ni res, da vsak rešen pes šteje – vsaj ne v luči nekoč v prihodnosti pričakovane in zaželene rešitve tega konkretnega problema. Štela bi dolgoročna, usklajena in dobro koordinirana akcija sodelovanja aktivistov iz tujine in lokalnih aktivistov, ki imajo resničen namen pomagati zmanjšati število prosto živečih psov in jih spraviti z ulic v zavetišča. V prvi vrsti sterilizacije in kastracije, ob hkratnem osveščanju prebivalstva, zbiranje pomoči v hrani, opremi in iskanju virov financiranja za zavetišča, ki bodo zaslužila to ime. Ampak nad tamkajšnjimi razmerami obupuje še svetovno znana organizacija Dog Trust, iz že prej navedenih razlogov.

Ne moremo pomagati vsem, to je dejstvo. Ampak kako to, da v teh požrtvovalnih reševalnih akcijah tako redko zasledimo velike, črne, starejše pse? A ti pa nimajo pravice do pomoči, ali kako? Samo 6-tedenski mladiči (!!), pa tisti prisrčno obarvani, po možnosti dolgodlaki, z velikimi žalostnimi očmi, pa manjše rasti – skratka dopadljivi, tragična zgodba, kakšen odrezan ud ali dva pa je samo še dodaten bonus.

Slovenija problema prosto živečih psov nima, ker je pravočasno pravilno ocenila, da je nujno take živali umikati s cest v zavetišča in poskrbeti, da se nekontrolirano ne razmnožujejo. Zaradi premajhne osveščenosti in še vedno precejšnjega števila neodgovornih skrbnikov pa se kljub temu soočamo s prevelikim številom nezaželenih živali, tako psov kot mačk. Kljub zakonsko predpisanemu obveznemu označevanju psov pa se to še vedno ne izvaja v zadostni meri in zavetišča so polna zapuščenih živali, pri katerih se skrbnika ne da identificirati. Kljub temu da na UVHVVR trdijo, da samo okoli 10 % psov ni označenih, v ta podatek dvomimo. Od kod se torej vsako leto jemljejo stotine zapuščenih živali, ki se znajdejo v slovenskih zavetiščih? Mogoče je med njimi tudi neznano število takih, ki so prišli v Slovenijo od drugod, kdo ve…samo ugibamo. Slovenski davkoplačevalci potem plačamo predpisano število dni v zavetišču, pasje usode so pa po tem različne (verjemite, da kljub obljubljenemu spremenjenemu zakonu).

Ta ista javnost, ki podpira uvažanje psov z Balkana in tudi od drugod, hkrati glasno zahteva zakonsko prepoved evtanazij po zavetiščih. Vse lepo in prav – ampak kam pa naj zavetišča zlagajo živali, ki se nabirajo po zavetiščih, a že v štartu vemo, da ni dovolj domov niti za populacijo brezdomnih živali na ravni naše države, poleg tega pa vsak dan beremo o »reševalnih akcijah« in herojstvih, povezanih z njimi?

Pred časom smo dobili klic, če imamo možnost namestiti psičko, ki prihaja iz Bosne, pa je »rešiteljica« nima kam dati. Tekom pogovora smo izvedeli, da je bila psička v neki plačljivi namestitvi v Bosni, da sedaj jo je pa treba premakniti v Slovenijo. Da ima slovenski čip in potni list. Na vprašanje, kako je to mogoče, če psička v Sloveniji še nikoli ni bila, smo v odgovor dobili samo hehet, ki nam je dal vedeti, za kako zvito in pretkano se »rešiteljica« ima. Hja, ampak ta čip je moral od nekoga pooblaščenega kapniti v »izposojo«, kajne? Čipov se ne kupuje v supermarketih, ali pač? Saj če bi sklepali iz izkušenj z znanim slovenskih preprodajalcem negodnih mladičev iz puppy millov, kateremu baje inšpekcijske službe tudi nič ne morejo, bi človek res pomislil, da to res tako gre.

Kot smo imeli čast prebrati na fb številnih fb skupnostih, smo tisti društveniki (tudi zavetišča se je v tem kontekstu omenjalo), ki smo proti masovnemu uvažanju psov iz drugih držav samo v strahu za lasten dobiček, ali nekaj podobnega – se nam niti ne ljubi še enkrat iskati komentarja, da bi ga citirali. Ne vemo, kako je z zavetišči, mogoče kakšno sem pa tja celo lonček pristavi, ampak kar se pa tiče vsaj našega društva, lahko mirno zatrdimo, da bi vsi zelo radi dočakali dan, ko se nam ne bo treba več ukvarjati s pomočjo pri oskrbi brezdomnih živali, ki jih ne bo več, ker bo za vse dovolj kvalitetnih domov. Še manj interesa imamo ukvarjati se z lastniškimi živalmi, ki zaradi vse slabše ekonomske situacije in splošnega padca moralno-etičnih norm kar po tekočem traku izgubljajo domove, pa s celimi legli negodnih mačjih mladičev, ki so imeli vsaj to srečo, da so jih odvrgli in ne pobili, in so jih ljudje našli ter odnesli na varno. In ne boste verjeli, vse to počnemo z lastnimi sredstvi in s pomočjo naših podpornikov. Srečni smo, če so posvojitelji pripravljeni povrniti vsaj del vloženih sredstev za veterinarske storitve, živali pa se posvojiteljem podarijo. Vse to pa ni poceni, kajti SLEHERNA žival gre z našo finančno pomočjo v nov dom veterinarsko popolnoma oskrbljena, socializirana, sterilizirana/kastrirana, cepljena, čipirana, mačke tudi testirane. Zato ne omenjajte dobičkov in strahu pred konkurenco z Balkana, ker je to nehigienično in podlo, ampak raje malo kalkulator v roke vzemite, pa izračunajte.

Menimo, da dokler ena sama žival čaka dom v naših zavetiščih, nima nihče moralne pravice polniti domov z uvozom brezdomčkov z vseh vetrov, ne glede na to, s kakšnim motivom to počne. Tako početje je družbeno neodgovorno, pa tudi vprašljivo z vidika raznosa nalezljivih bolezni – virusni hepatitis psov, pasja kuga, lišmanioza, babezioza, srčna glista so le ene izmed tistih bolezni, ki se s svetlobno hitrostjo širijo k nam z uvozom psov iz tujine in ogrožajo čisto vsakega našega psa.

Torej je uvoz živali problem ali rešitev?

PS: Na sliki le peščica nekaj tistih, ki so pri nas potrebovali ali še vedno potrebujejo vašo pomoč.