SVETOVNEMU DNEVU ŽIVALI OB ROB

SVETOVNEMU DNEVU ŽIVALI OB ROB –

Zadnjič pozvoni pri Lajki. Na vratih stoji gospod, s sinom iščeta pogrešano mucko. Dve imajo, stari približno tri mesece in ena je izginila. Malo je bila zunaj – in nato je ni bilo več. Vprašam ga, zakaj puščajo mucke zunaj brez nadzora, in to sredi mesta, blizu zelo prometne ceste. Se mi zdi, da o tem sploh ni razmišljal. Ampak to je ta mit, da mačke vsekakor morajo it ven v naravo ptiče in miši pobijat, pa plezat po drevesih, pa pri sosedih zakopavat svoje iztrebke… Ja, preljuba svoboda, a za kakšno ceno?  Povem mu, da tako mlada mucka ni kar odšla in da jo je mogoče kdo pobral. Res je bilo tako. Skrbna gospa, ki hrani in skrbi za nikogaršnje muce v naši bližini, jo je pobrala in odnesla na varno. Mucko so dobili nazaj, skrbniku pa sem zabičala, naj v bližnji prihodnosti mucko sterilizirajo in mucka kastrirajo. Je rekel, da razmišljajo o tem, ker se potem menda bolj držijo doma. Sem mu odvrnila, da to ni pravi razlog, ampak ker se mi ne da potem iskati domov za njene mladičke, jih pobirati tule okoli, ali pa dobesedno strgati s ceste, ko jih povozijo tovornjaki, ki tule mimo šibajo noč in dan. Je rekel, da se strinja, da me razume. Sama pa sem se spraševala, kako je mogoče, da leta 2021 ljudem še vedno ne kapne v glavo, da mačke niso potrošna roba? Da štiri leta ni naravna življenjska doba mačk! Da je skrajno neodgovorno, da ne rečem že prav žaljivo za vse, ki se skozi celo leto borimo s poplavo odvrženih muc, da še vedno slišim “enkrat bi pa imeli majhne mucke”! Le kako se ne moremo premakniti s te točke in razumeti, da za mačko leglo za leglom ni noben žur, za njene potomce pa še toliko manj, ker mačk je ogromno, dobrih domov in odgovornih skrbnikov pa ne?

Pred nekaj dnevi sprehajam svojo psico in srečava mlado dobermanko. Se pogovarjam s skrbniki in jih vprašam: “Saj ji ne boste rezali ušesa, kajne?” Pravijo, da verjetno ne. Sicer so navajeni na dobermane z rezanimi ušesi in da tole “kr’ neki” štrli iz glave, ampak da bodo kar pustili tako, kot je dala narava. Omenim, da je kupiranje ušes pri nas kaznivo in se šteje za mučenje živali. Pa dobim odgovor, da to ni problem, se psa pač pelje v tujino in se to naredi. Ponovim – to je kaznivo dejanje in kaznivo je z razlogom. Gospa odvrne, da potem bi morali prepovedati tudi vse estetske posege na ljudeh in da je tako od pamtiveka. Odgovorim ji, da se ljudje za estetske posege odločijo sami, pes pa se ne odloči sam za rezanje ušes in da če bi se vsi izgovarjali na “pamtivek”, bi bili midve kot ženski še vedno brez volilne pravice, ali pa bi mogoče vsi še v jamah stanovali in kolo še ne bi bilo iznajdeno.  Iz pogovora ugotovim, da je gospa veterinarka. Onemim, saj človek takole res ostane brez besed.

Na sprehodu vsakodnevno gledam vlačenje psov na povodcih. Imajo tesne ovratnice, nekateri celo zatezne, kakšen tudi vrvico preko gobčka. Skrbniki hitijo, veliko njih brska po pametnem telefonu, od katerega se ne ločijo ne podnevi ne ponoči. Nimajo časa, da bi se vsaj tistih 15 minut v dnevu posvetili psu, mu pustili, da ovohava, v miru lula, kaka… Šprint okoli bloka in to je to. Tesno mi je pri srcu tudi, ko poslušam celodnevno otožno lajanje in jokanje psov, zaprtih v stanovanju, ker njihovega skrbnika po cele dneve ni doma. Ali pa samevajo v pesjakih, ali na verigah kot čuvaji – česa že?!

V teh dneh bomo menda dobili dopolnjen zakon o zaščiti žival. Dobro. Dogaja se. Premika se. Pa vendar – kaj nam bodo zakoni, četudi bi bili najboljši na svetu – kar žal niso – če pa mentaliteta stopica na mestu? Čemu služijo zakoni, če se vsakič znova v večini primerov izkaže, da so mrtva črka na papirju? Kako lahko razumemo, da se ob odkritju grozljivega, okrutnega in sadističnega izživljanja nad prašiči, katerega posnetki so pred časom krožili po medijih, pozornost s krutega ravnanja z živimi čutečimi bitji preusmeri na ljudi, ki so ta ravnanja obelodalnili?! Torej “kill the messenger”, zavarujmo “lastnino” pred aktivisti, ki opozarjajo na bedo te “lastnine”. Pa da smo si na jasnem – to je praksa večine farm in nekatera ravnanja s posnetka so celo legalna!

Poskušajmo razumeti, da se svet lahko spremeni na bolje samo v primeru, če se bomo na bolje spremenili mi. Ne pomaga noben zakon, nobena inšpekcija, dokler ne bomo ljudje na globalni ravni dojeli, da nismo epicenter tega planeta in da se absolutno ne vrti vse okoli nas. Ker tudi ko nas več ne bo, se bo planet še naprej vrtel.

Jadranka, društvo Lajka

Foto: vir https://m.facebook.com/thedogandfriends

Uredi